Dobre knjige
2925 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Moje peklensko otroštvo : [avtobiografska zgodba]
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Aleksander Cepuš

Moje peklensko otroštvo : [avtobiografska zgodba]

Celje, samozaložba, 2018

Št. strani: 45


Žanr: spomini

Narodnost: slovenska književnost

NIČ NE ČUTIM, samo to.

Kaj se zgodi, če človek dejansko prisluhne otroku v sebi? Če odrasel človek, zelo vešč besede, da svojemu notranjemu otroku čarobno moč pisanja, da ubesedi vse, kar je otrok nemo doživljal, pa ni znal ubesediti? Če vse zamolčano eksplodira na petinštiridesetih straneh, brez filtrov in tabujev? Nastane izpoved, sestavljena iz številnih bolečih doživljajev iz otroštva. Živo napisani spomini s številnimi drobnimi detajli, kjer se glasu trpečega otroka, ki pripoveduje o tem, kako je bilo, pogosto pridruži glas odraslega avtorja, ki govori o tem, kako bi moralo biti. Pripoved z realnimi kraji, dogodki, ljudmi in jezikom. Napisano z ostrim peresom. Pri branju včasih dobimo občutek, da so v črnilu tega peresa še vedno kaplje prestanega nasilja, (ki besedo mama postavljajo med navednice in ob besedo oče postavijo besedo gamad), vendar nas kljub temu očarajo kontrast med navidezno racionalno in distancirano pripovedno držo in bogatim otroškim doživljanjem, sočen jezik in zrnca humorja in samoironije. Povzetek obračuna z lastnim otroštvom. Knjiga, ki boli in zdravi.



Odlomek iz knjige

Svojo žalostno zgodbo sem se odločil napisati v imenu vseh otrok, ki je to tudi njihova zgodba – pa je ne morejo napisati, ker so mrtvi. Ker so storili samomor, ali pa jih je uničil alkohol. Droge. Karkoli pač.

(str. 1)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Otroštvo, Nasilje, Družina, Fantje, Odraščanje, Starši, Otroci in odrasli, Starševstvo


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 2.3.2018 9:07:58
Zadnja sprememba: 3.3.2018 10:13:17
Število ogledov: 1513



Kritike

Čisto mogoče se je v kakšnem javnem prostoru (aktualne so predvsem gostilne, pa tudi javni prevozi, parki idr.) na vse kriplje v pogovor z vami želela zaplesti oseba, ki je na novo vzpostavljeno poznanstvo izkoristila, da bi vam v osnovnih koordinatah predstavila svojo življenjsko zgodbo s ključnimi momenti krivic, nevšečnosti in travm. Znašli ste se v precepu. Po eni strani bi ji radi prisluhnili, do neke mere se vam zdi tudi edino pravično, da bi ji, po drugi pa vas je oseba ujela v slabem trenutku (nekam se vam mudi).

Cepuševa knjiga daje občutek tovrstnega srečanja, a z minimaliziranjem negativnih plati. Očitno imate čas zanjo (no, saj je tudi zelo kratka), ne zebe vas in nikamor se vam ne mudi, zgodba je 'urejena', linearna. Obenem pa ohrani tudi pozitivne plati uličnega pogovora: je žmohtna, direktna, klepetava in posredovana v bolj ali manj pogovornem jeziku, obenem pa ostaja specifična (gre pač za pripovedovalčevo oz. avtorjevo zgodbo) in v tem smislu izvirna, hkrati pa ohranja dovoljšen nivo splošnosti (alkoholizem, družinsko nasilje, razredna vprašanja itd.), da ni zelo strogo zamejena v samoizpoved zaradi samoizpovedi. Naposled še nekoliko večje število zatipkov ni nujno moteče, saj retrospektivno krepi vtis zdrsov, značilnih za denimo psihoanalitični proces.

A navedeno še ne zadostuje za nek vidnejši literarni doprinos, kje so torej Cepuševe točke preboja? Ena teh je gotovo slogovna plat besedila. Tiste_i, ki avtorjevo delo vsaj približno poznate, bržkone veste o čem govorim. Gre za knjigo živega jezika, direktnosti, jezik ni umetelen, svoj doprinos črpa v jasnem poantiranju razmerij (med, denimo, nastopajočimi), oznakah ki ne dajo dvomiti (nekdo je pizdun, spet nekdo drug gamad/gamat itd.) in uporabo nekakšnih pogovornih estetizacij (»Včasih sva ure in ure čepela pod hrastom in v tri pičke materne nabirala želod.«). Humor je prisoten tudi tokrat, a si upam trditi, da ga je manj kot je za Cepuša značilno. K temu bržkone usodno botruje izbira (smrtno resne) tematike in zanimiv vtis nekakšne »nenaivne naivnosti« (prav tako značilne za avtorja). Kaj mislim s slednjim? Gre za izrazito preprosto podano resno idejo/tematiko/uvid, ki bi jo v manj resnih kontekstih morebiti razbrali kot komično. Naša ideja o podobi literature je tista, ki jo morda stežka sprejme (ker se nam zdi pretirano preprosta), zaradi česar pričakujemo izdatno estetizacijo povedanega. Ocenjujem, da Cepuš s tem do neke mere prekine: ne izogne se estetiziranju, ker bi bil slab pisatelj, izogne se mu, ker za estetizacijo v končnem smislu ni potrebe … še posebej ne v tej knjigi.

Osnovne idejne koordinate besedila so preproste in vezane na temeljne etične zastavitve, beri: otroka je treba zaščititi, sicer se lahko zgodi to kar se dogaja v tej knjigi. Na kratko: pripovedovalčev oče vsako priložnost izkoristi za verbalno in fizično agresijo nad otrokom, mati pa to le mirno opazuje in pasivno podpira oz. perpetuira družinsko nasilje. Ker je osnovni fokus na očetu je tudi knjiga osrediščena okoli nasilja, vendar pa ne gre za osamljen lik in niti ne gre zgolj za družinsko nasilje. Agresijo izvajajo očetovi prijatelji, teta Anica, vzgojiteljica … obenem naštete osebe niso nasilne le do osrednjega junaka, temveč tudi do drugih ljudi (v veliki večini gre za otroke), pripovedovalec pa na neki točki popiše tudi koline v katerih nedvoumno simpatizira s prašičkom, oz. problematizira dejstvo zakola.

A nasilje se ne izvaja zgolj na neposredni ravni, temveč je obenem sistemsko. Rahel vstop v slednje je seveda že učiteljica kot del šolniške sfere (no, nenazadnje je učitelj tudi pripovedovalčev oče) in sama družinska struktura, povrh tega pa pripovedovalec razdre kakšno žaltavo tudi ob lokalnih realnostih komunistične oblasti, ki je vladala v času njegovega otroštva. A Celje z okolico (kjer se pripoved pretežno odvija) je prikazano kot locus, ki ima agresijo v samem tkivu (v pojasnilo: Celje seveda velja brati kot malo enoto velikega sistema). Pripovedovalec pohajkuje po mestu, se seli po njem, venomer se giblje po množičnih grobiščih, mestih pokolov ipd. Nasilje posledično absolutno presega individualno izkušnjo tako agresorja kot žrtve in postane nekakšen splošni modus.

Sedaj je že jasno, da gre za knjigo, ki daje mračen vtis. A slednjega vendarle tudi nenehno razrešuje. Že Cepušev vitalistični slog pripomore k temu, še bolj pomemben pa je sam razvoj narativa. Avtor predpostavi mračen svet prav zato, da ga lahko produktivno naslovi in tako tudi knjigo zaključi s pripoznanjem, da obstajajo mesta svetlobe (kot tako denimo vidi svoje delo v 'fabriki') in da obstaja tudi 'šansa'; najde jo že v samem izpovedništvu kot jasni naslovitvi lastnega problema (denimo ozdravljanje od alkoholizma, prekinitev logike primarne družine v sekundarni družini itd.).

Ena najvidnejših značilnosti Mojega peklenskega otroštva je bržkone poudarjena neposrednost. Pri Cepušu odpade možnost, da bi lika očeta in matere brali skozi prizmo sistemske kritike. Čeprav sta oba predstavljena tudi kot pripadnik in pripadnica širšega družbenega konteksta (oče je bil zlorabljan že kot otrok, mati se je malodane prisilno poročila zaradi družbenega statusa) ju to v pripovedovalčevih očeh ne odveže moralne odgovornosti do otroka. Če slednje v okviru literarnega besedila ni nič tako zelo posebnega je morda nekoliko bolj specifična drža, ki ne pristaja na etične relativizacije. Očetovo ozadje je odpravljeno kot bolj ali manj nepomembno skozi lik pripovedovalca, ko ta zatrdi, da je tudi sam preživel otroštvo polno nasilja, pa zaradi tega ni bil agresiven v svoji sekundarni družini. Kolikor bi s klasičnimi kritiškimi merili seveda takoj trčili ob zadržek, je vendar treba priznati tudi nekakšen nov proti-vpogled v konkretno problematiko, saj Cepuš tako simbolno preseka z viktimizacijo agresorja, obenem pa ga tudi opolnomoči, ko mora ta prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

In čeprav je osnovna linija besedila bolj ali manj vezana na odnos med pripovedovalcem in njegovim očetom se uspe avtor v kratkem besedilu tako ali drugače dotakniti še mnogih vprašanj. Tu so že omenjena razredna in ekonomska vprašanja (pripovedovalec je odraščal v izobraženi družini srednjega razreda, ki je na klasični proletariat gledala s prezirom), vprašanje prejšnjega sistema in vojnega dogajanja, zelo nazorno je predstavljena otroška seksualnost (pripovedovalec ima nek obet spolnega razmerja s prijateljico Saško, ko sta oba stara 4 leta), vprašanje šolstva, alkoholizma, družine, ženske (tudi mati trpi agresijo, a v skladu s pripisanim družbenim spolom ostaja pasivna s čimer podpira moževo nasilje) itd. Na skrajnih koncih lahko razberemo celo vprašanje etike živali (že omenjen popis kolin) in homoerotike. Pri slednji gre očitati zdrs, saj je ta predstavljena kot nekakšna negativna posledica, pripovedovalec pa je do nje odklonilen. Res je, da je za pripovedovalca značilno opredeljevanje tekom celega besedila, vendar pa je homoerotika edina, ki je zavrnjena na nejasnih temeljih (vsi drugi 'pojmi' so zavrnjeni zaradi agresivne podstati), ali drugače: kot simptom.

Moje peklensko otroštvo je tako izrazito direktna in živa knjiga, ki se ne zadržuje. S svojim hitrim tokom in odsotnostjo samocenzure uspe odpreti kopico vprašanj. A kot je za vsako tovrstno besedilo značilno je tudi v Cepuševi knjigi mogoče iskati zelo preprost nivo želje po stiku z drugim, željo po poskusu vživljanja v glavnega junaka in morda celo pripoznavo lastne usode v njegovi. Terapevtski nivo skratka, pa tudi s tem v resnici ni nič narobe, saj je delo v svoji osnovi izrazit literarnozvrstni hibrid, ki se spogleduje s kratko prozo, zelooo kratkim romanom, avtobiografijo, nekakšnim literariziranim poročilom centra za socialno delo in še čim.

Aljaž Krivec, 3. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.