Dobre knjige
3017 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Vojaki Salamine
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Javier Cercas

Vojaki Salamine

Ljubljana, Založba/*cf, 2013

Št. strani: 203


Prevod: Gašper Kralj
Prevod: Tina Malič


Zbirka: Varia
Žanr: zgodovinski roman, družbeni roman, vojni roman

Narodnost: španska književnost

Prvoosebni pripovedovalec kratkega romana je novinar, ki ima ambicijo, da bi rad postal znamenit pisatelj. Potem ko objavi roman in zbirko zgodb, pusti službo pri časopisu in se posveti svojim sanjam. A kaj hitro pade z višin na trda tla. Pisanje mu ne steče več, postaja brezvoljen in nataknjen, zaradi česar mu razpade še zakon. Nazadnje ugotovi, da se bo rešil le tako, če bo znova vstopil v službo na časopisu. Sprejmejo ga nazaj, sicer ob kopici posmehljivih opazk, a vseeno. In ko se po službeni dolžnosti loti intervjuja z znanim, precej oholim profesorjem bohemskega videza, ga ena izmed njegovih pripovedi začne zanimati. Pripovedovalec skuša najprej iz njega izvleči nekaj odgovorov na bolj ali manj vsakdanja vprašanja, povezana z njegovo stroko, profesor pa mu noče odgovarjati, ali pa mu odgovarja na način, ki ga še tako izobražen in načitan človek ne bi razumel. Razgovori se šele ob koncu in zdaj novinar zagrabi pripoved, za katero se mu zdi, da bi lahko postala veliki roman oz. kot ga sam poimenuje, resničnostna pripoved. Oče intervjuvanca je bil namreč pesnik in pisatelj Sánchez Mazas, med špansko državljansko vojno vnet pristaš Francovega režima in celo ustanovitelj falange, stranke, ki je podpirala kasnejšega španskega voditelja. Na drugi strani so bili v tem času t.i. republikanci, člani levičarskih gibanj, in ko je izbruhnila državljanska vojna, je sprva kazalo na njihovo zmago. Sánchez Mazas se je moral dolgo skrivati, najprej v Madridu in kasneje v Barceloni, kjer pa so ga tik pred koncem vojne republikanci ujeli in odpeljali v zapor. Določen je bil za likvidacijo. Čeprav je Sánchez Mazas skozi celotno pripoved prikazovan kot neodločnež in strahopetec, se v trenutku, ko se zave, da bo vsak čas po njem, odloči pobegniti. Uspe mu. Republikanski vojaki ga zasledujejo in ga celo najdejo, a ustrelijo ga vseeno ne. Vojak, ki ga prvi zagleda, si namreč premislil, se drugim vojakom zlaže, da ni našel nikogar in tako je Sánchez Mazas po čudežu rešen. Da pa preživi nekaj naslednjih dni, se lahko zahvali trem dezerterjem iz republikanske vojske, ki so se vojne naveličali in so si zaželeli le, da bi vsak izmed njih imel končno svoj mir. Tako se nekaj časa skupaj skrivajo, ko pa Franco dokončno prevzame oblast, Sánchezu Mazasu kot podporniku in ustanovitelju falange dodeli politično funkcijo, s pomočjo katere lahko reši kar precej »novih« zapornikov, med njimi tudi svoje rešitelje, »prijatelje iz hoste«. Kljub tej gesti in leposlovju, ki ga je napisal, pa po vojni za večino Špancev ostane le nekdo, ki je nekoč pripadal zloglasnemu režimu. Je bolj ali manj preziran, tudi oblast, ki ji ostaja zvest, ga nazadnje zaradi nepokorščine odrine. Pripovedovalca najbolj zanima, zakaj je bil Sánchez Mazas rešen na tako nenavaden način. Začne iskati zveze z vsemi mogočimi ljudmi, ki so se dogodkov še spominjali in resničnostna pripoved se iz zgodbe o čudežni rešitvi vse bolj spreminja v zgodbo o procesu pisanja. Kaj vse mora izkusiti pisatelj, ki hoče napisati res tehtno besedilo, koliko stvari mora sam prebrati in preštudirati, v kakšne dvome ga spravljajo ljudje, ki bi mu lahko dali odgovore na bistvena vprašanja, do njih pa pride le mukoma. Koliko zvez, povpraševanj, iskanja najrazličnejših virov je potrebnih, da roman dobi podobo resničnostne pripovedi, ki mu pritiče. Ure, dnevi, meseci vztrajanja, blokada, ki pripovedovalcu ne dovoli naprej, tako da že vrže puško v koruzo. Nato pa mu vztrajnost na videz neizobražene ženske, ki je neskončno ponosna, da je lahko njegova družica, vlije novo moč za nadaljevanje. Roman je sestavljen iz treh delov. V prvem pripovedovalec sliši zgodbo o že pozabljenem pisatelju Sánchezu Mazasu ter njegovi prigodi med državljansko vojno. V tem delu se bo z lahkoto našel sleherni raziskovalni novinar, pa tudi vsak, ki je kadarkoli pripravljal strokovno ali znanstveno delo. Požene se za njo in drugi del je prav zgodba oz. resničnostna pripoved o tem pisatelju, ki naj bi jo po nekaterih govoricah želel napisati že sam Sánchez Mazas, a je nato ni. Tretji del pa je pripoved o nekdanjem vojaku, ki Sáncheza Mazasa ne ubije. In ravno v tem delu bo pozorni bralec našel odgovor na vprašanje, navrženo v prvem delu, kakšna je razlika med karakternimi in tragičnimi liki (Cercas je o tem vprašanju, kot je razvidno iz spremne besede k slovenskemu prevodu, pisal v drugem romanu). Tretji del bodo najbrž še posebej močno občutili bralci, ki so sami neposredno doživeli vojno, naj si bo drugo svetovno ali katerokoli tretjo. Usode malih ljudi, poražencev ali zmagovalcev, so si ob koncu vojn in po njih lahko na las podobne.



Odlomek iz knjige

Hodil sem v knjižnice, časopisnice, arhive. Da bi govoril s poznavalci, profesorji, prijatelji in z znanci

(ali s prijatelji in z znanci prijateljev in znancev) Sáncheza Mazasa, sem večkrat potoval v Madrid in nenehno v Barcelono. Eno celo dopoldne sem preživel v samostanu v Collellu, ki so ga po besedah očeta Joana Pratsa – duhovnika z bleščečo plešo in pobožnim nasmeškom, ki mi je pokazal vrt s cipresami in palmami in velikanske prazne dvorane, dolge hodnike, stopnišča z lesenimi ograjami in zapuščene avle, po katerih so kot svareče sence blodili Sánchez Mazas in njegovi sojetniki – po koncu vojne ponovno odprli kot otroški internat, vse dokler ga niso leto in pol pred mojim obiskom spremenili v nepomembno središče za srečanja verskih združenj in priložnostno prenočišče za izletnike. Sam oče Prats, ki se je v času dogodkov v Collellu sicer komaj rodil, vendar je vedel zanje, mi je povedal resnično ali apokrifno zgodbo, po kateri Francove maroške čete, ki so zavzele samostan, niso pustile živega niti enega samega paznika v zaporu, in dal mi je natančna navodila, kako priti do kraja, kjer so postrelili zapornike. Po njih sem šel iz samostana po dohodni poti, prišel do kamnitega križa, ki je stal v spomin na poboj, zavil levo po stezi, ki se je vila med borovci, in prispel na jaso. Tam sem ostal nekaj časa, se sprehajal pod hladnim soncem ter brezmadežnim in vetrovnim oktobrskim nebom in nisem počel drugega kot prisluškoval globoki tišini gozda ter si zaman poskušal predstavljati svetlobo nekega drugega, ne tako kristalno čistega jutra, nepojmljivega januarskega jutra pred šestdesetimi leti, ko je na isti jasi petdeset moških nenadoma pogledalo smrti v obraz in je dvema izmed njih uspelo, da sta se izmaknila njenemu Meduzinemu pogledu.
Str. 53-54.


Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link wikipedia


Predmetne oznake: Državljanska vojna, Vojaki, Pisateljstvo


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 5.11.2014 11:47:55
Zadnja sprememba: 9.12.2015 9:37:29
Število ogledov: 1928