Primerljivi hektarji : pripoved v setvenem koledarju

Žanrdružbeni roman, družbenokritični roman, avtobiografski roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Ključne besede Pisateljstvo, Ekološko kmetijstvo, Ekološke kmetije
Število strani

246

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Spoštovanje

Romaneskni prvenec Nataše Kramberger Nebesa v robidah je pisko tega prispevka osupnil, njena v verzih pripovedovana zgodba o primorskem čudežnem sadežu Kaki vojaki očarala, svetovljanstvo, ki veje iz zbirke kolumen z naslovom Brez zidu, osvojilo, najnovejši roman o prevzemu kmetije s trdno voljo do ekološkega kmetovanja pa v njej dokončno ustvarilo bralko, ki z veselo nestrpnostjo pričakuje vsako nadaljnjo pisano besedo te odlične in zelo izvirne slovenske pisateljice. Tudi ta roman ima močne avtobiografske poteze in prikazuje novo poglavje v avtoričinem življenju, ko ta od mame prevzame kmetijo in življenje v velemestnem Berlinu, kjer je prebivala zadnjih deset let, zamenja s tistim na ruralnem območju severovzhodne Slovenije. Seveda je to prostor, ki ima v njenem srcu zelo posebno mesto, prostor, ki ga je pod varstvom svojih starih staršev doživljala od najbolj rosnih let in je pravzaprav vrojen vanjo. In kako se svinjska pestrna pri dveh, kurja pastirica pri treh in kravja vodnica pri štirih letih, deklica, ki do šole zaradi velikanske količine popitega lipovega čaja ni bila nikoli bolna, v odrasli dobi pa ta čaj ob prvih znakih preplaha le še oplemeniti s kancem dedkovega domačega slivovega šnopsa, ne bi počutila sposobna voditi in obdelovati kmetije! A prvi udarec ji zada prav oseba, ki jo smatra za steber podpore in vir starodavne modrosti, njena ljubljena oma. Ta namreč ob načrtih svoje vnukinje izrazi nejevero in dvom, češ da kmetje pa vendarle morajo delati. Natašine roke so se do tedaj seveda pretežno ukvarjale le s črnilom, po novem pa se pogumno spopadajo tudi z molji, osatom, sršeni in birokratskim aparatom kmetijskega ministrstva ter iščejo tovarištva z zemljo. In to kljub dvema katastrofalnima pomladanskima pozebama, ko narava resnično ni bila usmiljena z novinko. Na letne čase se več ni zanašati, nič ni več tako, kot pravijo stari ljudski pregovori, a vendarle je tekst prepreden z ljudskimi pesmicami, izštevankami, bajkami in izreki, knjižni jezik pa obogaten z narečnimi izrazi. In če bomo z naravo bolj spoštljivo ravnali, bo morda ta pokazala prijaznejši obraz, upanje, da je to izvedljivo, mora obstati. Nataša Kramberger je promotorka povezovanja na prvi pogled nezdružljivega, urbanega in ruralnega, starega in novega, literature in zemlje, glasnica medgeneracijskega sodelovanja in utelešenje slogana »v slogi je moč«. Pa čeprav to zmeraj ne uspe, je vredno poskusiti.

Glej tudi:

“O, babica, kača. Trup se mi je gumijasto usločil pod nenadno in nerazpoznavno težo, da sem v lahnem vzdihu zdrknila nazaj, nekam v nizko naslonjalo kuhinjskega kota, medtem ko je moja babica vzravnano sedela na svoji strani mize. Od podlahti čez lopatice me je zalilo vroče in takoj zatem mraz. Kje je ključ? Z vso vnemo sem zrla v žensko pred sabo, v njene roke, ki so s preprosto samoumevnostjo ležale na moji novi knjigi, v njene mehke gube, jasno čelo, resne oči, iskala sem namig, ki bi iz njenih besed razvozlal smisel, locirala vejice in pike, ki jih je postavljalo njeno telo, kajti jezik je gotovo narejen za ukano, mora biti za ukano, kakšen stavek pa je to, kmetje morajo …” (str. 20)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Primerljivi hektarji : pripoved v setvenem koledarju.

Kritike

(1)
Barbara Leban
Večer je in Nataša Kramberger s košaro jabolk, ki odišavijo ves vagon nočnega vlaka, pripotuje v Berlin. Njena prijateljica je navdušena: dvanajst različnih sort jabolk razvršča po mizi in jih pofotografira z vseh možnih kotov. Pridelek se ji zdi nadvse krasen, a se zalomi, ko enega od teh čudovitih sadežev tudi poskusi. Ugriznila je pač v kislo jabolko – dobesedno – medtem ko se Nataši Kramberger v pričujočem romanu to zgodi bolj v prenesenem pomenu.

Ljudstvo, vajeno izseljevanja svojih rojakov, bi se moralo razveseliti mladega človeka, ki se po letih tujine sklene vrniti nazaj v domovino. A je okoliško prebivalstvo in sorodstvo predvsem zmedeno, saj je tudi odločitev Nataše Kramberger, da se po letih mestnega življenja v Berlinu prelevi v kmetico v zakotnem Jurovskem Dolu, nekoliko nepričakovana. Še toliko bolj zato, ker je kot mlada prevzemnica kmetije prepuščena sama sebi in jo namesto moderne kmetije, na kateri bi ob zvokih strojev lahko ležerno opazovala dehteča polja, pričaka le nekaj zarjavelih, že zdavnaj pozabljenih kmečkih orodij in napol zarasla njiva.

Avtorica se vrača nazaj, pa ne samo v rodno vas. Spomini jo ponesejo nazaj v mladost, delo na polju nazaj k naravi, ki je lahko tudi kruta in svojeglava, prvi neuspehi pa k občutku izgubljenosti in nemoči. Pripoved je tako v marsičem predvidljiva izpoved tovrstnega dela nevajenega človeka, ki jo Nataša Kramberger zabeli z obilico humorja in samoironije.

Čeravno v romanu nihče ne umre na požiralniku, se primerjave z življenjem nekoč in danes ponujajo kar same od sebe. Zaradi pičle opreme je novopečena kmetica odvisna od dobre volje premožnejših sosedov in zato precej spominja na kakega revnega kajžarja, ki osramočeno prikriva lastno nevednost pri izpolnjevanju obrazcev in komuniciranju z uradniki. Država, ki iz zraka samovoljno poslika vsa kmečka posestva in pod pretvezo nekakšnih primerljivih hektarjev odžira težko prigaran kruh – oz. subvencijo – pa grozljivo spominja na nenasitnega fevdalca. Tudi skupnost vaških gospodov, ki se »tako rekoč vzvratno« prevažajo mimo kmetije v Jurovskem Dolu, deluje podobno neartikulirano kot kak naš očak iz knjig Alenke Puhar.

Tisto, kar zaznamuje opus Nataše Kramberger vse od nagrajenega prvenca Nebesa v robidah, je ljubezen do živali in rastlin, ki jo obdajajo, in za katere se je pripravljena, kot se za pravo ljubezen spodobi, tudi boriti. Tako se v Berlinu trudi za obstoj parka pred blokom, v Jurovskem Dolu pa za družinsko drevo domačih krav in bencinsko črpalko, ki mora stati na pravem mestu. A medtem ko se zdi, da narava ob vloženemu trudu vendarle prinaša veliko mero zadovoljstva, je z ljudmi precej težje shajati. Prav zaradi zapletov s skupnostjo (mestno ali vaško) so namreč prizadevanja za ohranjanje narave ali družinskega izročila precej neuspešna. Avtorica, vpeta med dva različna poklica in državi, posledično večkrat skoraj izgubi razsodnost.

Je pa zato njena proza vse tisto, kar pričakujemo od dobre literature. Sproščena pripoved z neskončno lahkotnostjo potuje zdaj sem, zdaj tja, bodisi v prostoru, času ali pač oboje. Asociativni preskoki bi lahko povzročali zmedo, nejasnosti ali zahtevali več pozornosti bralca, a se roman kljub tovrstni vsebinski razdrobljenosti bere tekoče in kot zaokrožena celota, v kateri vse stvari stojijo na svojih mestih. Proza Nataše Kramberger je ravno prav nežna, ko gre za občudovanje rodne njive in kritična, ko ji gre za odpor do državnih uradnikov. Za češnjo na torti pa je pričujoči roman če že ne edini, pa vsaj eden redkih umetniških portretov sodobnega kmetstva.

V trenutkih največjega dvoma vase se v romanu pojavijo svetopisemski odlomki; največkrat oni o Adamu, Evi ter sadežu z drevesa spoznanja – in smo spet pri kislih jabolkih. Pa tudi pri primerjavah: nekako podobno kot je Adamu in Evi zabičano, naj drevo pustita pri miru, tudi zaskrbljena babica vnukinji prerokuje, da bo obžalovala nepremišljeno odločitev. In vendar se zdi, da mlade prevzemnice kmetije ne čaka izgon – ji pa nova pridobitev res odpira oči za nova spoznanja. Molji v moki, bolečine v križu, slaba letina in trdo delo so tako le preizkušnje, ki vodijo do življenjskih modrosti. Denimo do te, da je boj vrlina. In da je kmečko življenje res težko, da bi se človek razjokal – a da je navsezadnje prav v tem njegova največja lepota.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 35
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Morda vam bo všeč tudi