Dobre knjige
2928 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Moje bajže
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Berta Jereb

Moje bajže

Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2010

Št. strani: 227


Žanr: spomini

Narodnost: slovenska književnost

Od radovedne bistre deklice do gospe z bogato delovno preteklostjo na področju otroške onkologije.

Pisateljica, zdravnica, profesorica je svojo poklicno pot posvetila onkološkim bolnikom, bila je ena prvih radioterapevtk pri nas, priznana zdravnica tako na Švedskem kot v New Yorku, ki se je pri svojem delu na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ukvarjala predvsem z otroško onkologijo. Svoje paciente je spremljala tekom bolezni, jim skušala nuditi najsodobnejše zdravljenje in jih potem redno spremljala tudi kasneje v življenju. Življenjske zgodbe teh »malih ljudi«, kot jih je poimenovala, je opisala v knjigi Mali vitezi, otroci, ki so preboleli raka, ki je doživela kar dve izdaji (2004 in 2012). To so pripovedi ljudi, ki so v različnih obdobjih svojega otroštva preboleli raka in v boju z njim zmagali. V knjigi Moje bajže pa je zbrala zgodbe svojega življenja »od radovedne bistre deklice s Črneč na Koroškem, do gospe z bogato delovno preteklostjo«, kot zapiše Tone Pavček v spremni besedi. Z njo smo na vseh postajah njenega šolanja, ob vpisu na medicinsko fakulteto na Dunaju v šolskem letu 1943/44, leto kasneje na medicinski fakulteti v Ljubljani, pa v Beogradu in spet v Ljubljani. Z njo smo kot mlado mamico, ženo, še študentko, pa v njenih prvih službah, sledimo ji, ko je kar za deset let odšla v Stockholm (1963-1973), se podala pogumno v New York (1973-1975 in 1977-1984) ter med letoma 1984-1990 in vse do upokojitve ponovno delala na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, v glavnem na otroški onkologiji. V zgodbah spoznamo njene sorodnike, še posebej je skrbno opisan lik njene pogumne in delavne matere, spoznamo pa tudi tragično usodo brata, ki je med vojno preživel taborišče in se s travmami iz tistega časa srečeval vse svoje življenje. Spoznamo njeno delo in sodelavce in spremljamo razvoj slovenske onkologije v drugi polovici prejšnjega stoletja.



Odlomek iz knjige

»In tako sva se z očetom odpravila na Dunaj. V kovčku sem imela tudi takrat neizogibno steklenico domačega borovničevca, nekaj ga je izteklo tudi med obleke. Peljala sva se v drugem razredu, kar udobno. V kupeju nama je sedel nasproti gospod srednjih let. Kot je bila takrat navada, smo se na dolgi poti pogovarjali. Izkazalo se je, da je naš sopotnik zdravnik in oče ga je ves razburjen vprašal: «No, zdaj mi pa vi povejte, kaj bi storili. Tu imam hčerko, staro 17 let, ki si je vtepla v glavo, da hoče študirati medicino. Sam nisem zato, povejte, kaj bi vi storili?«

(str 114)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Spomini, Spomini sodobnikov


Prispeval/-a: Zdenka Žigon, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Objavljeno: 13.10.2017 10:12:11
Zadnja sprememba: 2.3.2018 14:10:14
Število ogledov: 511