Krzysztof Olaf Charamsa
Prvi kamen
Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017
Št. strani: 302
Prevod: Irena Trenc Frelih
Žanr:
avtobiografski roman
Narodnost: italijanska književnost
Svoboda, enakost, bratstvo - a za vse! In tudi za dušo človeka, ljubezen.
Avtobiografski roman Krzysztofa Charamse Prvi kamen nosi podnaslov Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve. Tako nam je že takoj jasno, o čem avtor piše. In piše z dušo in srcem, še prav posebej pa z ljubeznijo in za ljubezen. A ta ljubezen je drugačna od tiste, ki jo za sveto jemlje večina krščanskega in tudi ostalega sveta. Njegova ljubezen je namenjena moškemu. Eduardu. Avtor piše o tem, kako se je zavedanje o homoseksualni naravnanosti razvijalo v njem vse od otroštva, mladosti in dozorelo v resno zvezo dveh odraslih ljudi. Ljudi, ki se zavedata, da predstavljata del manjšine, ki pa zato nima nič manjših pravic od vseh ostalih ljudi na svetu. Veliko težavo pa je, vse dokler ga takoj po priznanju spolne usmerjenosti niso izobčili iz Cerkve, predstavljal avtorjev poklic. Biti krščanski duhovnik, visok predstavnik Cerkve, točneje prelat Kongregacije za nauk vere, ki skrbi za doktrino Rimskokatoliške cerkve in obenem homoseksualec, je namreč nezdružljivo, nenormalno, prepovedano. Za Cerkev, seveda. Ne pa za avtorja in podobno misleče. Ne za tiste, ki dihajo in živijo svobodno na planetu Zemlja. Charamsa tako opiše svoj osebni boj in tudi pogum, ki ga je moral zbrati, da je družini in Cerkvi priznal resnico. Ta ga sedaj zavezuje, kot pravi, da jo širi, da opozarja cel svet na krivice, ki se dogajajo "drugačnim" ljudem. V zadnjem delu romana, t.i. Post scriptumu, lahko preberemo Charamsovo izjavo ob razkritju, osebno pismo papežu Frančišku in novi manifest gejevske osvoboditve. Charamsa je osebno zavezan demokratičnim, humanističnim vrednotam, za katere si želi, da jih sčasoma sprejme tudi, še vedno njegova, katoliška Cerkev. Tako bi se lahko končalo obdobje krivic, ki so skozi leta težila homoseksualno naravnane duhovnike, pa tudi vse ostale drugače spolno usmerjene in njihove družine ter prijatelje, ki verujejo v Boga.
Odlomek iz knjigeOdklanjam odrešenje, v katerem nedolžen človek, rojen kot gej ali lezbijka ali transseksualec ali interseksualec, trpi muke zaradi nedopustnih ekstravaganc Cerkve. Vendar ne odklanjam Boga. On je nad ozkosrčnostjo odrešilnih načrtov, pripravljenih na Zemlji. Verjamem v družino, v ljubezen in v življenje ter si želim, da bi bilo večno. Verjamem v možnost, da bom srečen, v naravo stvari, skrivnostno, kakor je skrivnosten človek. Verjamem v ponižnost resnice, ki prihaja z življenjskimi izkušnjami in postane tvoja svoboda. Verjamem v človeka, zato verjamem v Boga. V meni je zmagal Bog, ko je porušil zid strahu, ki me je lepil na Cerkev. Ko je omogočil, da sta človekova resnica in svoboda zmagali nad materialno varnostjo, četudi za ceno žalitev, ki jih Cerkev vsiljuje drugim kot Božjo voljo.
(str. 260/261)
Ključne besede:
AVTOBIOGRAFIJA,
DUHOVNIKI,
CERKEV,
HOMOSEKSUALNOST
Prispeval/-a:
Simona Solina,
Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 2.10.2017 12:38:55
Zadnja sprememba: 6.4.2022 16:11:22
Število ogledov: 4653