Na robu in na dnu v Parizu in v Londonu

Ljubljana, Študentska založba, 2010

Št. strani: 259

Prevod: Leonora Flis

Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: avtobiografski roman

Narodnost: angleška književnost

Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je napol avtobiografska pripoved Georga Orwella. George Orwell se je leta 1927, po tem, ko se je vrnil iz službovanja v Burmi naselil v tedaj revnem londonskem predelu Notting Hilla in se pomešal med brezdomce. Kasneje istega leta se je premaknil v Pariz, kjer se je naselil na Rue de Pot de Fer. Ko mu je zmanjkalo denarja, je med drugim tudi pomival posodo v nekem hotelu. Potepuško pa je bilo njegovo življenje obarvano tudi leta 1930 na ulicah Londona in Kenta. Vsa svoja doživetja z brezdomci in pomožnimi delavci, zaposlenimi v hotelu, je v svojem romanu prepletel s fikcijo. V enem delu pripovedi tako opisuje življenje brezdomcev, ki pa morajo, zanimivo, vseeno nekako zaslužiti nekaj denarja, da si lahko plačajo prenočišče. Malo, pa vseeno. V drugem delu pripovedi pa opisuje življenja "plongeurjev", pomivalcev posode, v hotelu. Predvsem v tem delu je zelo dobro opisano, kako tanka je meja med opravljanjem pomožnih del in preživljanjem večerov v elitnih hotelih. Je res v luksuznih hotelih vse tako bleščeče in elitno, kot se zdi? Veste, kaj se dogaja v zakulisnih prostorih, med tem ko vi večerjate v elitnem hotelu? Omeniti velja vsaj tudi vsaj dva izmed njegovih prijateljev brezdomcev. To sta bila ruski prijatelj Boris v Parizu in irski prijatelj Paddy v Londonu. Izjemna lika. Orwell se v pripovedi Na robu in na dnu v Parizu in Londonu veliko miselno ukvarja tako s položajem pomožnih delavcev v gostinstvu kot brezdomcev. Dovolj natančno so opisane tudi njihove osebne življenjske zgodbe, da jih osvetli s popolnoma drugega zornega kota, kot je to običajno. Kdor bo prebral to pripoved, nanje nikoli več ne bo gledal tako, kot pred tem. Se jih moramo res bati? So res neizobraženi? Orwell spregovori tudi nekaj o njihovem jeziku ter možnostih za izboljšavo njihovega življenja. Največja težava je, da ostanejo brez dela in posledično tudi brez smisla svojega življenja. Je rešitev v samooskrbnem sistemu pridelave hrane? Bi lahko vrtovi pomenili rešitev za brezdomce? Izjemno pa so opisane tudi kulturološke razlike med Francozi in Angleži.

Odlomek iz knjige

Tako se pojavi sledeče vprašanje: Zakaj ljudje berače prezirajo? Prezirajo jih namreč po vsem svetu. Mislim, da je glavni razlog za to dejstvo, da si pač ne služijo kruha na običajen način. V resnici je ljudem malo mar, ali je delo, ki ga nekdo opravlja, koristno ali ne, ali je produktivno ali je parazitske vrste; hočejo le, da delo prinaša dobiček. V jedru plemenitega govoričenja sodobne družbe o proizvedeni in zapravljeni energiji, o učinkovitosti, družbeni koristnosti in podobnih stvareh je pravzaprav zgolj ideja služi denar, služi na legalen način in služi na veliko. Zasluženi denar je postal edina vrlina, po kateri se presoja človekovo vrednost. Na tem mestu berači padejo in zato jih ljudje prezirajo. Če bi se z beračenjem na teden lahko zaslužilo na primer deset funtov, bi to nemudoma postal spoštovan poklic. Berač je, če smo popolnoma realni, človek, ki si tako kot vsi ostali delovni ljudje pač na način, ki mu je najbolj pisan na kožo, služi svoj vsakdanji kruh. Nič bolj ni brezsramen od kogarkoli drugega, njegova napaka je le ta, da se je odločil za poklic, pri katerem je nemogoče obogateti.

(str. 194)

Ključne besede: BREZDOMCI, GOSTINSTVO, LITERARNO NOVINARSTVO, DRUŽBENE RAZMERE, AVTOBIOGRAFIJE

Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 30.6.2017 8:24:33
Zadnja sprememba: 8.7.2017 18:39:15
Število ogledov: 2885