Kje se nahaja mesto iz prvega prizora, ki ga »jutranje sonce boža z lahkimi žarki«? In kdo je visokorasel mož, »ne več v najboljših letih, star pa še tudi ne«, ki v sobo spusti usodno in pogubno lastovko? V Pregljev kratek roman »Vdih. Izdih.« vstopamo skozi nenavaden, a poveden pripetljaj s prvinami grozljivke in fantastike. Lastovki se nenadoma v prostoru kot sredi divjine pridružijo še druge živali in se polastijo moževega trupla, dokler se njegova temna kri ne zbistri v »kristalno čisto kot gorski potok pri izviru«. Gre za očiščevalni prizor, ki sprva obvisi v nedoločljivem prostoru in času, v kontekstu celotnega romana pa pridobi hrepenenjsko razsežnost in dimenzijo upanja v boljši svet. Pripovedovalec s tem relativizira mračnost in brezizhodnost zgodbe, v kateri se pojavlja več kadavrov kot živih teles.

Kmalu se namreč znajdemo nekje na obali »starega morja«, zunaj bližnjega mesta ob hiši, v kateri domuje nenavadna druščina – ribič Kan, perica Ema Olivia ter lovilec ptic in zgodbar Adam, ki po naključju posvoji dečka Luna. Sprva gre za sliko harmonične idile, ki pa se stran za stranjo krha. Informacije, ki jih spretno in postopno dozira pripovedovalec, so vse bolj zastrašujoče: po morju plavajo temne in požrešne ribe z motnimi očmi, na drevesa sedajo ptice, ki ne znajo več peti, ljudje, ki so nekoč poseljevali ta kraj so, razen omenjenih vztrajnežev, očitno v naglici zapustili svoje domove. Podoba rajskega vrta se začne spreminjati v pekel, ko Adam, »debelušen moški« srednjih let, nekoč po predaji kletke z novo ptico od starca, zbiratelja nemih ptic – oznanjevalk, domov pripelje tujega dečka, za katerega se pozneje izkaže, da je osirotel in izhaja iz begunskega zatočišča. Redkobesedni deček Lun, ki prav tako goji poseben odnos do ptic in se v stiski zateka k risanju, postopoma odkriva resnico novega kraja in novih skrbnikov, ki se ponoči ukvarjajo s pokopom naplavljenih trupel in od njih odganjajo t. i. »podganarje«: »Podganarji z Adamom in Emo Olivio imenujejo ljudi, ki po vodi iščejo trupla. Ko jih najdejo, jih zvlečejo v čoln, kjer jim najprej izbrskajo žepe, raztrgajo različne podloge in razparajo dvojne robove, na kopnem pa se lotijo trupel, saj vejo, da ljudje najdragocenejše skrivajo v telesu.« Najprej Kan s svojim ribiškim čolnom polovi trupla iz morja, Eva Olivia jim opere obleke, Adam, »mojster dobrih koncev«, na papirju izpiše njihove zgodbe, nato pa jih z dostojnim in človeka vrednim obredom pokopljejo. Temna nočna rutina se zdi nesmiselna, vendar se pot teh brodolomcev vendarle ni končala v trebuhih črnih rib: »Njihova pot se je končala med zvezdami, v svetlobi.« Situacija se zaostri, ko nenadoma na enem od svojih delovnih opravkov izgine Adam in se po nekaj dneh vrne na smrt ranjen. Kan, Ema Olivia in Lun ostanejo sami in neomajno vztrajajo v svojem življenju in početju, čeprav jim mestne oblasti in tolpe prekupčevalcev z belim blagom dihajo za ovratnik in v bližini »vojaki zabijajo kole in napenjajo bodečo žico«.

Pripoved je polna simbolov, ki se kot ključi pojavljajo predvsem v Lunovih risbah. Rdeča nit sta simbolni podobi ptice in ribe – prva je simbol neba, duhovnega sveta in domišljije, v pticah se ne nazadnje zrcalijo tudi »želje, sanje in upi« naplavljenih mrtvih. Večkrat omenjena lastovica pa je tradicionalni simbol večnega vračanja in znanilka vstajenja. V nasprotju s ptico je riba simbol vode, povezana z rojstvom in ciklično obnovo, ki se v romanu »Vdih. Izdih.« prelevi v jalovo ribo pogube s ključem (Pandorine) skrinjice v trebuhu. Slednje ne kaže odpreti, kajti: »Dokler je skrinjica zaprta, je mogoče prav vse. V njej se lahko skriva zaklad. V njej je lahko nekaj čudovitega.« Kot zla slutnja in napovedovalka katastrofe se v Kanovih sanjah pojavlja še neuničljiva kača.

Avtor ne polarizira oseb, ne slika jih s črno-belo tehniko, temveč z menjavo perspektive pojasnjuje vzgibe ravnanj, ki jim botrujejo ekstremne življenjske razmere in boj za preživetje, kot pri tihotapcu Aliju, ki sicer za denar tihotapi ljudi, vendar jih vselej pripelje na obljubljeni kraj. Ali se tekom zgodbe iz nasilnega negativca s krvoločnim psom, prelevi v rešitelja Eme Olivie in Luna, ko po eni od nočnih reševalnih akcij plenilcem podleže še Kan. Pogled na Alija se postopno spreminja in mehča tudi s pomočjo hčerke Mile, Lunove vrstnice, s katero se deček spoprijatelji in se zbliža tudi s psom. Po Kanovi smrti Ema Olivia dokončno zapusti opustošen obalni predel, se z Alijem poda v mesto in goji širokopotezne načrte v zvezi z Lunovim prihodnjim življenjem in šolanjem. Vendar oba starša, kljub možnosti srečnega konca, doleti nepopisna nesreča, ko na obali v pesku odkrijeta trupli izgubljenih otrok.

Pregljevo delo »Vdih. Izdih.« že v pomenljivem naslovu razpira cel diapazon konotacij, ki jih lahko apliciramo na celotno fabulo – naslov namiguje namreč na rutinskost, kakršna je dihanje, na ponavljanje, na življenje in smrt, na začetke in konce zgodb, ne nazadnje pa tudi na slogovno-formalno plat pričujočega besedila, zapisanega v kratkih, odsekanih stavkih in prizorih, ki se stopnjujejo ter hitro menjavajo perspektive in akterje. Ne gre za psihološko natančno izrisane like, o katerih bi bralec vedel več, kot se mu kažejo v danem trenutku – pripovedovalec nas premišljeno pušča v nevednosti glede identitetnih označevalcev. Protagoniste okarakterizira bolj skopo in shematično, s tem pa bralcu odvzame možnost stereotipizacije.

Glavna tema Pregljevega romana problematizira odnos do beguncev in ljudi, ki se nič krivi nič dolžni znajdejo v izrednih življenjskih razmerah. Čeprav pripoved ni enoznačno geografsko umeščena, lahko na podlagi diskretnih indicev razberemo, da deklica Mila, ki je očitno pripadnica večinskega naroda, nosi naglavno ruto, in da je osiroteli najdenček Lun najbrž svetlejše polti. Je mar Evropejec? Ne nazadnje to niti ni pomembno – gre za univerzalno begunsko (pra)zgodbo, ki želi na neposredno angažiran način odpreti oči vsem, ki si »zatiskamo oči in ušesa«, kljub ponavljajoči se zgodovini, od katere se človeštvo doslej ni kaj dosti naučilo. V osnovno nit pripovedi se vpleta še ekološka tematika – denimo onesnaževanje vode (»voda iz pipe je motna in ima vonj«) in zraka ter iztrebljanje živali.

Zadnje poglavje »Črna Mama in druge zgodbe« se s končno katastrofo, smrtjo obeh otrok, v eksplicitnem apelu zoper pozabo in človeški pohlep obrača tudi neposredno na bralce. Čeprav se slika neokrnjene rajske pokrajine z začetka knjige na koncu spremeni v pogorišče človeške zgodovine, avtor ne opusti upanja, ki ga zavije v »legendo«. Ta pa pravi, »da je nekje mesto, kjer se nazadnje vsi najdejo« in »da upanje je«. Le verjeti (mu) moramo.

Tanja Petrič , 19. december 2018