Dobre knjige
2743 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Rok trajanja
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Gašper Kralj

Rok trajanja

Ljubljana, Založba/*cf, 2016

Št. strani: 213


Zbirka: Varia
Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Nič ni običajno. Niti življenje, niti smrt.

Glavni protagonist romana, ki je tudi pripovedovalec zgodbe, je poklicni, profesionalni spremljevalec umirajočih. Ima službo, ki je v današnjem času nujna in zelo zaželjena, saj se z umirajočimi nihče noče ali nima časa ukvarjati. Če se nam na začetku zdi, da njegovi izmučenosti, blodnjam in paranoji botruje stres zaradi njegove službe, smo o tem na koncu romana vse manj prepričani. Opraviti imamo namreč z likom, ki lebdi nekje na meji med resničnostjo in prividi, kjer je norost oddaljena samo korak ali dva. Tudi njegovo delo, o katerem pripoveduje protagonist sam, je opisano v detajle, a hkrati se tudi tu izgubimo med naravno ali "namerno umrlimi", kot se lahko izgubimo na ulicah velikega mesta. Vprašanje, ali je res Katarina, partnerka, ki to je in ni hkrati, tista, ki vodi vso igro, v kateri ga želi, po prepričanju glavnega protagonista, zmanipulirati, uničiti, celo umoriti, pride ob zaključku romana kot višek preganjavice. Stanje vsesplošne zamorjenosti poveča še družba iz bifeja, ki nikakor ni zmožna preskoka v razmišljanju, miselnega napredka, nihče ni zmožen prav nobene notranje rasti. Le Katarina morda, ki pa jo skorajda bolezenska, materinska čustva in zaljubljenost vežejo na glavnega protagonistka, in se od njega ne more in ne zmore odlepiti. Včasih bi človek kar nehal brati, ker tu resnično nič in nihče ne funkcionira, kot bi si želeli. Ampak! Zgodba vleče od povedi do povedi, iz poglavja v poglavje, zanima nas, kaj se bo dejansko zgodilo na koncu. Ne manjka humorja, sicer mestoma bizarnega, in zahtevni bralci so zagotovo dobili roman, ki jim bo pisan na kožo. Roman je trenutno nominiran za nagrado kresnik, za katero se v finalu poteguje še s štirimi izbranci.



Odlomek iz knjige

Imaš prav, sem rekel, res sem kreten. Ukvarjam se z umirajočimi in sploh ne vem, kaj se dogaja z živimi. Nehaj se smiliti sam sebi, je rekla Katarina. Potem me je prijela za roko in odpeljala v spalnico.
Ne vem, zakaj sem mislil na starca. Pred očmi se mi je risala groteskna podoba njegovega golega vzburjenega telesa. In sebe sem si predstavljal na njegovem mestu, v bolniški postelji, in ob postelji njo, ki jo je prej zamenjal z Magdo. Starec morda res ni slišal škrtanja ključavnice, ko sem popoldan prišel s pokopališča, premikanja in podrsavanja pohištva v zgornjem nadstropju, premetavanja preproge, sesanja, instrumentalne muzike in ropotanja posode ... prav gotovo pa zdaj ni mogel preslišati Katarininih krikov v sosednji sobi.

(str. 53)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Delo
link Založba *cf.


Predmetne oznake: Življenje, Umiranje, Smisel


Prispeval/-a: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje
Objavljeno: 25.5.2017 14:21:29
Zadnja sprememba: 29.5.2017 21:49:24
Število ogledov: 824



Kritike

V varnem zavetju »projektov«

Ob junaku romana Rok trajanja, prvenca Gašperja Kralja, nam lahko prideta na misel vsaj dve znani rekli. Prvo je tisto o kovačevi kobili, ki je bosa, kar v tem primeru pomeni, da se, rahlo nenavadno, v romanu srečamo z oskrbovalcem na smrt bolnih in umirajočih, ki ima hkrati sam precejšnje težave s smrtjo. Pa ne le s smrtjo; lahko bi rekli tudi, da mu je – v nasprotju z uveljavljenim reklom – kar vse človeško tuje. Profesionalizem, s katerim se pohvali že v prvih vrsticah in v znamenju katerega naj bi potekalo njegovo delo, namreč sloni na določeni sistematičnosti in natančnosti, ki se izražata v pisanju raznoraznih zapiskov, v mnogih obrazcih, v izdelanem protokolu ob prevzemu novega »projekta«, a hkrati prav opisana profesionalnost deluje bolj kot nekakšen zid, s katerim se protagonist razmeroma neuspešno brani pred poplavo izzivov, ki jih ne obvlada: po eni strani – vsaj tako se nam zdi kot laikom – bi v primeru predsmrtnega oskrbovanja bil na mestu nekoliko toplejši pristop tako do umirajočega kot do njegovih svojcev, medtem ko je oskrbovalec na zunaj docela hladen, navznoter pa že kar strupen; po drugi strani pa se tudi zdi, da s smrtjo nikakor nima povsem poravnanih računov.

Na obe področji, za kateri slutimo, da mu povzročata probleme – torej na področje smrti in področje medčloveških stikov –, skuša junak pogledati čimbolj realistično, pri čemer njegov realizem pogosto pomeni že kar nekakšno inverzno »vero« v golo praktičnost in »zemeljskost« vseh pojavov, odnosov in transakcij. Razmerje s svojo partnerko Katarino, sicer lastnico lokala, v katerem se redno zbira druščina njunih prijateljev in znancev, junak denimo opiše kot »pač dva, ki si sem in tja pomagata v stiski«, ob tem, ko vidi, kako v knjigarni neka pesnica prodajalki podari svojo novo zbirko, pa denimo cinično pomisli, da »darilo … vedno zahteva nekaj v zameno, čeprav samo čas, zapravljen ob branju slabe poezije«. Drugi mehanizem, s katerim (se nam zdi) želi junak ubežati ravno grozi nesmisla, ki mu jo vzbuja smrt, pa je njegova vse močnejša paranoja: preganjajo ga denimo misli o tem, da je po pomoti ubil enega od svojih oskrbovancev, o tem, da so ljudje, ki jih je srečal, za njegovim hrbtom povezani in mu želijo škoditi, o tem, da je v stanovanju, v katerem skrbi za umirajočega, prav gotovo nekje skrita kamera, ter o tem, da ima Katarina skrivno razmerje z njegovim prijateljem. Paranoja, čeprav vir hudega strahu, pa je s tem, da ponuja nekakšno zgodbo – pa čeprav je ta zgodba še tako iz trte izvita – ravno odrešiteljica iz sveta nesmisla: celo če nam paranoična vizija govori, da nam nekdo želi hudo in nam celo streže po življenju, gre za problem, ki je morda težek, a v sebi vendarle skriva upanje na popolno in dokončno razrešitev, kar je vendarle nemara bolje, kot če se moramo spopasti s čistim nesmislom. Junakovo zasledovanje nekega globljega smisla lahko prepoznamo tudi v obsedeni pozornosti, ki jo namenja besedam, ki v predsmrtnem deliriju uhajajo iz ust njegovim strankam: zapisuje jih v svoj zvezek in goji ob tem kar nekakšno iracionalno vero v njihovo pomenljivost. Po drugi strani si, kot nam namigne, kot eno svojih službenih dolžnosti nalaga tudi to, da zadnje besede svojih strank primerno priredi, da bi njihovim svojcem zvenele bolj smiselno in lepše: »Zadnje besede so vendar pomembne, od svojih pacientov pa navadno slišim same neumnosti.«

Vir junakove tesnobe bralcu ni nikdar povsem razkrit; kot rahel namig je tu in tam omenjena smrt njegove matere, ki je ni nikoli imel priložnosti dodobra spoznati, gotovo ga muči tudi nedavni samomor prijatelja, po drugi strani pa se svoje tesnobnosti, ne da bi se pri tem navezoval na kakšen transformativni dogodek, spominja že iz otroških dni. Nasploh je marsikateri del pripovedi namerno nejasen in zabrisan, kot sta dozdevno zabrisana tudi junakova lastna zavest in spomin; zvezek, v katerega si ne zapisuje le informacij v zvezi s svojim vsakokratnim »projektom«, torej tem ali onim hirajočim človekom, temveč vanj tudi sistematično zapisuje svoje življenje, se mestoma zazdi več kot le pomagalo, pravzaprav že kar edina prava referenca, s katero se lahko junak spomni svojega preteklega življenja, četudi tistega, ki je potekalo le nekaj ur pred tem. Tudi nekaj strani pred koncem romana je zavest, ki pripoveduje zgodbo, še vedno precej dvoumna: sprva se nam zdi, da je partnerka, ob kateri se je junak zbudil, iz neznanega razloga le še hladno truplo, nato pa se, znova ob zapisovanju v svoj zvezek, junak le »spomni«, da je partnerka v resnici vstala, kot vstane vsako drugo jutro.

Gre torej za pripoved, ki je do neke mere utemeljena na vrzelih in nedoločenostih, sredi katerih se junak (brezupno?) bori za nekakšen razumski red in jasnino. Sistematičnosti, ki se je pri tem oklepa, ter distanci od človeštva, na kateri se večidel zadržuje, ustrezajo tudi »skupaj zbiti« odstavki, v katerih se brez predaha vrstijo tako opis dogajanja kot dialogi, zaznamuje pa jih precej hladen, kliničen ton. Kljub temu tekst premore tudi nekaj odkrito humornih odlomkov, denimo tistega, v katerem junak opisuje razmah inovativnih pogrebnih tretmajev, kot je visokogorski pokop pod planiko ali izstrelitev pepela v orbito, v svoji humornosti pa so nekateri izmed odlomkov celo na grenko-sladek način ganljivi. Pa to niti niso odlomki smrti ali pogrebov: kot najbolj pristno otožen ostane v spominu predvsem prizor, ko mora pripovedovalec dvema najrednejšima gostoma Katarininega lokala oznaniti, da se njihov bar zapira, s tem pa se najverjetneje končuje tudi zgodba nekega omizja, neke skupine prijateljev in znancev, skorajda bi lahko rekli, da neke čudaške družine. Roman se tudi zaključi na dvoumen, a skoraj pomirljiv način: ko junak dobi novo stranko, nov »projekt«, se pravzaprav počuti, kot mu je že napovedala partnerka, še najboljše: bolje mu gre spopadanje s tujo smrtjo, ki se je lahko loti na svoj vajeni hladni način, kot pa spopadanje s svojimi lastnimi preganjavicami.

Roman, ki – tudi zato, ker gre za nekakšen beg brez pravega upanja, kjer je vsak konec lahko le provizoričen – pusti za sabo precej nejasnega in nedoločenega, morda za bralca, ki pričakuje zaokroženo fabulo, ni najlažje branje; kljub temu pa se zdi, da nedoločenost in nedokončnost nista napaki, temveč eden od glavnih ciljev romana, ki ga besedilo zasleduje in doseže z dobro zamišljeno pripovedjo in hladnim, a izpiljenim slogom.

Žiga Rus, 19. december 2018