| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | Druge literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Prevod |
Alenka Moder Saje |
| Ključne besede | Azijska umetnost, Prostitucija, Vojna, Zgodovina |
Lepota je pogubna je posebna knjiga, tako zaradi vsebine kot zaradi avtorja. Lepota je pogubna je namreč prvi roman kakšnega od indonezijskih pisateljev, ki ga lahko beremo v slovenščini, kar niti ni presenetljivo, saj velja Jugovzhodna Azija na svetovnem zemljevidu literature za slabo raziskano področje, pa čeprav na njem prebiva skoraj sedmina svetovne populacije. Vzrokov, zakaj je temu tako, na tem mestu ne gre naštevati, je pa zanimiv podatek, da je to edino območje na svetu, ki še ni dalo nobelovega nagrajenca za literaturo. Morda bo prvi prav Eka Kurniawan, če bo nadaljeval v tej maniri. Lepota je pogubna namreč na zelo izviren način predstavi novejšo zgodovino Indonezije (od zaključka kolonizacijskega obdobja, preko 2. svetovne vojne, do osemdesetih let prejšnjega stoletja), pri čemer izvrstno prepleta realno z domišljijskim, podobno kot kakšen G. G. Marquez v njegovih Sto let samote, za povrh pa se precej naslanja na indonezijsko tradicijo in ljudsko zakladnico. Kurniawan se ne izogiba spolnosti in nasilju, pogosto ju celo potencira, kar mogoče ne bo všeč vsakemu bralnemu okusu, pa nič zato. Lepoto je pogubna je pač zelo posebna knjiga.
Objavljeno: 18.05.2017 15:15:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:56
“Še danes se ljudje spominjajo, kako je ta moški prišel nekega nevihtnega jutra, ko je bila Devi Aju še živa, in kako se je na obali pretepal z ribiči. Ja, ljudje iz Halimude znajo na pamet vsa njegova junaštva, kakor poznajo vse zgodbe iz Svetega Pisma.
Ko je bil Maman Gendeng še zelo mlad, je že bil vojščak iz zadnje generacije velikih mojstrov, edini učenec Mojstra Kovača z Velike gore. Ob koncu kolonialne dobe je šel v svet iskat srečo, pa ni srečal žive duše, ne prijatelja ne sovražnika, dokler niso prišli Japonci. Potem se je boril z ljudsko vojsko in si med revolucijo pridobil čin polkovnika. Med prestrukturiranjem čet je bil med tisoč vojaki, ki so jih odpustili, in je ostal brez vsega, razen slave zaradi udeležbe v boju. Vendar ni bil slabe volje. Znova je šel v svet in si do konca vojne pridobil nov sloves, sloves razbojnika in tatu.” (str. 85)
