Jevgenij Zamjatin
Sever: izbrane novele
Ljubljana, LUD Literatura, 2016
Št. strani: 175
Prevod: Drago Bajt
Spremna beseda: Drago Bajt
Zbirka:
Stopinje
Žanr:
novela
Narodnost: ruska književnost
"Bog in hudič"
Še ena ruska klasika, nastala med leti 1918 in 1929, torej od konca Prve svetovne vojne do uradne razglasitve socialističnega realizma na začetku tridesetih let. V spremni besedi k slovenskemu prevodu prevajalec navaja, da tudi Zamjatin spada med vezne člene ruskih pisateljev, začenši pri Gogolju vse do Bulgakova. Njegov najbolj znani roman ima naslov Mi in je v slovenščini izšel v zbirki Sto romanov. V pričujočih novelah pa je še bolj povdarjen slog t.i. neorealizma, zmesi realizma in simbolizma ter dveh polov v človeku - razuma in narave, boga in hudiča. Zamjatin prav vse novele gradi na tej človekovi dihotomiji, človek je po njegovem prepričanju zmes razumskih lastnosti, harmonije, miru in občutka za mero ter narave oz. kar animaličnosti, t.j. življenjske sle, ki se nazadnje sprevrže v tragičnost. Zs manj veščega bralca bodo novele kar težek zalogaj, zato bi bilo najbolje, da najprej prebere spremno besedo in se šele nato loti branja. Prva izmed zgodb spada v Zamjatinovo zgodnjejše obdobje. Prvobitna narava daleč od civilizacije združi trgovskega pomočnika in ognjevito Laponko (morda bi jo lahko primerjali s Ciganko), hkrati pa je zanju tudi usodna. Pripoved Mamaj je slogovno že zahtevnejša, je ena izmed tistih, ki se dogajajo v Sankt Peterburgu oz. Petrogradu. Mesto je v njej primerjano z Noetovo barko, ki plove skozi viharje prvih let revolucije, sama zgodba pa se nato izteče tragikomično. Podobne slogovne lastnosti je zaslediti v zgodbah Jama in Stara Rusija, kjer pa tregikomičnost vse bolj prerašča v tragičnost. Najtežje dojemljiva je novela Zgodba o bistvenem, kje je tragična usoda ljudi, tako in drugača vpetih v revolucijo, nadgrajena s svetopisemsko simboliko. V zgodbi Iks, ki je izrazito dramsko naravnana, bralec pa bo v njej razbral tudi didaskalije oz. režijske opombe, je podton spet ironičen. Pravoslavnega meniha premami lepo dekle, da se odreče redovništvu in začne verjeti idejam komunizma, kar pa ga nazadnje prav drago stane. Bralca bo morda še najbolj pritegnila zadnja zgodba z naslovom Poplava, kjer simbolika ne prevlada nad pripovedjo, ampak se z njo enakovredno menjava in jo dopolnjuje. Je grozljiva in tragična slika nemoči ženske, da bi imela lastnega otroka. V njej je očitno spogledovanje z romanom Zločin in kazen. Sicer pa bodo zgodbe iz zbirke Sever vzeli v roke predvsem tisti, ki imajo radi in cenijo rusko literaturo.
Odlomek iz knjigeKo se je diakon Indikoplev skesal in obril, je objavil bulo za svoje nekdanje vernike v Izvestijah UIK-ja. Bula, postavljena s krepkim cicerom, je bila nalepljena na plotove - iz nje so vsi do zadnjega zvedeli, da se je diakon pokesal po tistem, ko je poslušal predavanje o marksizmu gostujočega Moskovčana. Predavanje je resnično naredilo velik vtis - tako velik, da so naslednje predavanje v klubu, iz astronomije, napovedali takole: Planet Marx in njegovi prebivalci. Vendar pa zagotovo vem: tisto, kar je diakona pripeljalo do spreobrnjenja in ga napotilo h kesanju - ni bil marksizem, ampak marfizem
(ljubezen do lepega dekleta Marfe, op. J.V.).
Iz zgodbe Iks, str. 120.
Glej tudi |
Wikipedia
|
Ključne besede:
REALIZEM,
SIMBOLIZEM,
NARAVA,
MESTA,
USODA
Prispeval/-a:
Julijana Voroš,
Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 28.3.2017 11:56:31
Zadnja sprememba: 17.5.2021 13:56:41
Število ogledov: 1969