Dobre knjige
2968 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Vsi obrazi smrti
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Petre M Andreevski

Vsi obrazi smrti

Ljubljana, Literarno-umetniško društvo Literatura, 2011

Št. strani: 183


Prevod: Namita Subiotto


Zbirka: Stopinje
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: makedonska književnost

Izjemno plodovit in izviren literarni ustvarjalec Petre M. Andreevski (1934-2006) je pomembno zaznamoval razvojno pot makedonske kratke proze in velja za klasika makedonske književnosti. V svojih novelah vešče in uravnoteženo združuje verjetno z neverjetnim, gradivo za svoje zgodbe pa črpa iz izročila, verovanj, legend, vraževerja, obredov, mitologije makedonskega sveta. In prav zato je njegova proza tako zelo blizu folklorni fantastiki. Predvsem ga fascinira univerzalna tema smrti, na katero se posledično tesno navezuje kolektivni strah, individualne obsesije, preganjavica, ki zaznamujejo njegove literarne junake (večinoma so to preprosti, a iskrivi vaščani, v katerih še kako močno živijo ukoreninjene šege, navade, običaji prednikov), vse skupaj pa imenitno zaokrožuje črni humor. Zbirka Vsi obrazi smrti tako predvsem tematizira smrt v vsej njeni raznoliki pojavnosti. Njen spekter zajema čisto vse, od novorojenčkov, otrok, mladostnikov, odraslih, starcev, do živali in narave sploh. Pa tudi nekdanje življenje ruralne vaške skupnosti, umirajo običaji, stara znanja, obrti, obredi, zgodbe in pesmi, plesi, ljudska medicina ... Izhodišče zgodb je sicer realno, kolektiv, vaška skupnost, vaščani pa so tisti, ki so nosilci vsega iracionalnega. Konflikt med starim svetom vasi in novo stvarnostjo je pogosto tragičen, vnaša namreč zmedo in strah v zavest teh preprostih ljudi, saj pravzaprav nič ne deluje več, ne "stara pravila" življenja, kaj šele novonastale družbene okoliščine. Trčita torej dve plati življenja/smrti, tradicionalno pogansko-krščansko pojmovanje cikličnosti časa, in sodobno, individualistično, linearno dojemanje sveta. Nekje v globinah dogajanja pa vendarle še vedno tiči tista univerzalna modrost, grenka in tolažilna obenem: enkrat moramo vsi umreti. Brez patetike, s podporo črnega humorja.



Odlomek iz knjige

Mrtvi še vedno živijo z živimi, mu pravi. Še vedno je menda tako, da živimo vse skupaj, premešani, živi in mrtvi. Tako pa je menda ostalo, pravi, ker ne vemo, kaj je naše in kaj je njihovo.
(Prekleta hiša)

In prime se za glavo in tako prihuljen ščipa svoja suha lica. Zdi se mu, da mu poka koža in se mu nabira kot nanesen pesek. Človek mora ostareti, si reče, da bi videl, kako je krhek in neodporen. Toliko hajk ga ni prestrašilo, zdaj pa ga je prestrašila ena senca, ki je nihče ne nosi. On resda ve, čigava je ta senca, a kaj ko ga ne more nikjer videti. Kako malo je torej treba, da ti zamaje človeška nadutost!

(Duh iz Dobroenov)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Mitologija, Folklorni motivi, Smrt, Vasi


Prispeval/-a: Maja M. Gregorič, Knjižnica Logatec
Objavljeno: 26.12.2016 18:50:44
Zadnja sprememba: 28.12.2016 20:08:33
Število ogledov: 824