David Albahari
Vaba
Ljubljana, Cankarjeva založba, 2008
Št. strani: 106
Prevod: Sonja Polanc
Zbirka:
Moderni klasiki
Žanr:
avtobiografski roman
Narodnost: srbska književnost
David Albahari je eden najpomembnejših, celo ključnih judovsko-srbskih pisateljev druge polovice 20. stoletja, ki od leta 1994 živi v Kanadi. Za svoja dela prejema številne tako domače kot tudi mednarodne nagrade. Vaba je roman, ki je v veliki meri pogojen z neposrednostjo avtorjevega biografskega izkustva, osebnega in družinskega. Roman se začne z besedami "Kje naj začnem," - to je prvi stavek, ki ga sliši protagonist. Gre za glas s starega magnetofonskega traku, glas njegove matere. Ko izseljenec v Kanadi najde te stare posnetke pokojne mame (posledično najde tudi glas domovine in sebe), se lahko začne njegova pripoved, boleča in težka. Izpoved glavnega junaka je tako poskus povedati svojo zgodbo, je glas, ki trpko prevprašuje svojo praznino, išče svoj smisel v svetu, v katerem se vse prevečkrat izkaže, da si presneto sam. Središčna in edina oprijemljiva točka, povod vsega tega razmišljanja, je mati - materin posneti govor, ki je pripovedovalčeva edina zapuščina in vez s Srbijo, njegovo nekdanjo domovino, ki jo je zapustil. S tem pa je izginil tudi njegov jezik - kot simbol izgube narodne identitete, pripadnosti, zavedanja lastnih korenin. Dom je namreč tam, kjer se govori tvoj jezik.
In tega življenja ni več. Odpovedal se mu, a ga vendarle pogreša. Boleče pogreša. Toda to vendarle ni vsa zgodba. V romanu se pojavi tudi vprašanje Židov in njihove usode, vprašanje iracionalnega sovraštva in nasilja, ki pa ga do danes še nismo presegli. Vse to se združi, poveže v globoko, lirično delno avtobiografsko zgodbo, ki se dotika tistih najbolj občutljvih delov lastne biti in pripadnosti.
Izvrstno branje.
Opomba: Vaba je bila, med drugim, NIN-ov roman leta 1997, bila je najbolj brana knjiga Narodne biblioteke Srbije, prav tako je bila razglašena za najbojši roman na Balkanu 1998 (Balcanica).
Odlomek iz knjigeTisto, kar je bilo sprva, ko sem dospel v Kanado in spoznal Donalda, videti kot preblisk njegove dojemljivosti, se je sčasoma izkazalo za nesposobnost, da bi z občega prešel na posamično, da bi globalno pojmovanje zamenjal za sprevidenje nadrobnosti. Ko sva se pogovarjala o Hrvatih, Srbih in Muslimanih, o partizanih, ustaših in četnikih, je Donald kimal. Vedel je, kaj je zahod in kaj vzhod, prav kot je vedel, katere velesile so se spopadle v drugi svetovni vojni, toda zgodovinski otočki, kakršen je bila bivša Jugoslavija, kjer so se ravni zgodovine križale in uhajale osrednjemu toku dogodkov, so ga docela zbegali; kadar pa tod, na severnoameriški celini, človeka nekaj bega, postane še isti hip ravnodušen.
Ključne besede:
VOJNA,
SRBSKI IZSELJENCI,
JUDOVSTVO
Prispeval/-a:
Maja M. Gregorič,
Knjižnica Logatec
Objavljeno: 22.12.2016 21:12:15
Zadnja sprememba: 26.12.2016 17:11:52
Število ogledov: 2374