Oblak kožne barve

“… množice so prihajale z vlaki in nestrpni vojaki so komaj čakali, da so prišleki odložili svoje torbe in kovčke in peš nadaljevali svojo pot proti krematoriju 2, treba je bilo stati poleg vrste, paziti, da se kdo ne bi ločil od nje in doseči, da se je neskončna vrsta razdelila na skupine s po osemdeset ljudmi, ki so se potem po stopnicah spustili v kletno slačilnico, ukaz, naj svojo obleko zložijo in obutev z vezalkami povežejo v pare, so izpolnjevali tako prizadevno, kot da jo bodo po koncu namišljenega tuširanja res še potrebovali, če sem kaj zares začutil oziroma utegnil začutiti, se je to zgodilo v času nadzorovanja preoblačenja, kako so se lotili zlaganja svojih čevljev, opravljali rutinska dela, tako tisti, ki so jih že dosegle govorice o krematoriju, kot tisti, ki jih še niso oziroma jim niso verjeli, kot bi bilo v tej rutini kaj odrešilnega, nerazumljivo, kako so s svojimi prsti potrpežljivo delali vozle, živčen sem bil samo jaz, ki sem vse to spremljal, potem so se končno začeli pomikati proti vratom na drugem koncu slačilnice, nato pa se skoznje podali v hodnik L, ki je vodil proti prostoru s tuši, v katerem sem opazil tiste rešetkaste cevi z odprtino nad zemeljsko površino, vedel sem, da naslednjih nekaj trenutkov ne želim biti zraven, vendar nisem vedel, kako se temu izogniti, pa tudi časa za to, spet, ni bilo, hitro smo morali pobrati njihove stvari in pripraviti dvigalo, pri tem pa poslušati krčevit jok, kričanje in praskanje po vratih, kašljanje, hropenje, dokler ni končno nastopila tišina …” (str. 242)