Dobre knjige
2941 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Lucija Stepančič

Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe

Ljubljana, Beletrina, 2016

Št. strani: 170


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: fantastična kratka proza, kratka zgodba, humoristična kratka proza

Narodnost: slovenska književnost

Kalejdoskop zamenljivih identitet

Tramvajkomanda je zbirka zelo različnih štirinajstih kratkih zgodb, ki jih je avtorica ustvarila že pred leti. Kot pravi, so ostanki prvenca, ki pa so dozoreli in zaživeli šele v izboru Tramvajkomanda. To je tradicionalno, večplastno ime za nekakšno kvazi inštitucijo, kamor se lahko brezplodno pritožiš za nerešljive probleme. V tem pravem kalejdoskopu likov gre za improvizacijo, eksperimentiranje s fantastičnimi elementi, vendar nikoli v populističnem razvpitem smislu (prstani, prestoli ...), ampak bolj prefinjenem, čustvenem dogajanju. Simboli in pojmi so pisateljičino orodje za preizpraševanje in like zgodb postavljajo v situacije, ki terjajo odgovore. In prav s humorjem ji je uspelo najbolje pokazati na ukoreninjene zablode, družbene zmote in predsodke.



Odlomek iz knjige

Da v zakonu brez ljubezni ne more biti sreče, tudi o tem naši slavni firbci vedo vse in še več. Praznina razumske zveze je seveda problem, a ne najhujši, ko se Trnjulčica ob čudni ure vsa razmršena, popraskana in poslinjena šverca iz rockerjevega kvartirja nazaj v svoje purgersko domovanje. Materialne dobrine ne morejo nadomestiti srca, to je enkrat ena, ampak zdaj, ko punca z daljincem odpira vrata na nesramno prevelik in pretirano negovan vrt, se čustveni problemi te vrste nekoliko umaknejo in napravijo prostor čisto drugačnim čustvenim problemom: rahlemu nelagodju, na primer. Čeprav bi že zdavnaj lahko vedela (in tudi ve!), da je služba njenega moža prva na svetu in da je vsak zdravnik (njen soprog primarij pa še prav posebej) zdravnik petindvajset ur na dan. Dokler ga torej služba ne vara... (str. 112)



Cobiss povezava
Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe - Biblos



Predmetne oznake: Fantastična bitja, Kratka proza, Psihološki vidik, Psihologija osebnosti, Čustva, Identiteta, Komično


Prispeval/-a: Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale
Objavljeno: 4.11.2016 10:43:55
Zadnja sprememba: 9.1.2017 8:20:20
Število ogledov: 1060



Kritike

Od »navadne« humoreske do ostre kritike

Nekateri pisci stavijo na strogi realizem, podan v redkobesednih stavkih, očiščenih vsakršnih dovtipov – in zbirka Lucije Stepančič je njihovo popolno nasprotje. Bohotni jezik njenih zgodb klije iz kar najrazličnejših jezikovnih polj: veliko sočnih pogovornih izrazov, neologizmi, vulgarizmi in celo strokovno besedje in še kaj se prepletajo v samosvoji jezikovni zmesi. Kot je mogoče pričakovati, taka kombinacija polj in registrov hitro vzbudi smeh (ali vsaj občutek, da ga skuša vzbujati), iz nje pa vzklije tudi splošna pripovedovalska tendenca, ki si jo delijo vse zgodbe: kot bi nam izza zgodb nekdo ves čas mežikal in nas skušal zabavati.

V nezanemarljivem delu zbirke zgledu razbohotenega jezika sledi tudi nabor domišljijsko pisanih prizorišč in zapletov – pa najsi gre za nenavadno fantazmo že pokojne gospe, za pravljični slonokoščeni stolp, ki se čez noč prikaže sredi vsakdanjega mestnega miljeja, ali za Smrt, ki na grajskem ajžlju čaka na svojo žrtev in ob tem razmišlja ne prav vzvišene misli. Pri nekaterih zgodbah, kot denimo prav pri slednji, je to že končni domet njihovih ambicij: kratka fantazijska humoreska, podana v razgibanem jeziku. V drugih je mogoče zaznati skupno tematsko rdečo nit, ki jo podaja že uvodni citat iz Kiševe Peščene ure: v njem je govor o malomeščanstvu, ki se bo ob sodnem dnevu, ob uri prave preizkušnje, izkazalo za nezadostno ter površinsko, da bodo »tudi trdne obline bidermajerskih omar (…) le vizualno slepilo v prihajajočem kaosu, v katerem ne bo ostal niti kamen na kamnu.«

Tako je tudi v zgodbah Lucije Stepančič mogoče zaznati, da je smešenje usmerjeno predvsem v vsakdanjost, včasih že kar pritlehnost, vsekakor pa utilitarizem »navadnih« meščanskih življenj: ta so v zgodbah prikazana kot usmerjena zgolj v potrošništvo in pridobivanje statusnih simbolov, obenem pa povsem brez želje po iskanju česarkoli sublimnega, kar bi presegalo svetleči videz škarte prodajne robe. V že omenjeni zgodbi Lepe pozdrave iz slonokoščenega stolpa se denimo sredi mesta pojavi stolp: ko ga najprej ni moč podreti, nato pa tudi ne izrabiti v banalne posvetne namene – ga denimo predelati v uspešen trgovinski center – se nazadnje, bržkone zato, ker nihče ni zares spoznal njegovega ''sporočila'', začne podirati kar sam od sebe. Šele ko ga ni več, meščani ob tej izgubi začutijo praznino: zamujena priložnost za globlje osmišljenje njihovih življenj, ki jim jo je tiho nudil, se ne bo več vrnila.

Pomenljiv je tudi zaključek zgodbe Nokturno s Trnuljčico in firbci: ko se ob koncu zgodbe, kot je to za pravljično snov značilno, odvije poroka, gre v resnici le še za videz in farso: vsi, od pravljične junakinje in njenega ženina pa do svatov in kardinala, so moralno sporni, prav nič navdahnjeni z vrlinami, česar se tudi zavedajo, a kljub temu – s skritim posmehom – ustvarjajo videz vzvišene ceremonije. Ko se nenadoma ta scenerija – slavnostna oblačila, katedrala – razkroji in jih pokaže take, kot resnično so, pa se jim za tem videzom, ki bi se ga še pred kratkim najraje znebili, vendarle stoži …

Poleg močno fantazijskih pripovedi pa se v zbirki znajdejo tudi druge, ki so – čeprav izpisane v podobno živahnem jeziku – v smislu domišljijskosti svojega sveta vendarle bolj ''pridušene'' ali celo povsem realistične. Naslovna Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe zgodbo splete okoli čisto prave »tramvajkomande«, ki, tako kot v reklu, čisto zares sprejema pritožbe – a gre obenem tudi za dokaj »navadno« zgodbo o zgodovinski premeni nekega sistema ter za osebno zgodbo glavnega junaka. Še manj fantazijski je denimo zaplet zadnje zgodbe, Pod šifro, v kateri junak koleba med željo po novih, čeprav bolečih ljubeznih, in skušnjavo starega, suhoparnega razmerja.

Ena ob drugi so tako v Tramvajkomandi zbrane zgodbe, ki so si po stopnji domišljijskosti svojih svetov dokaj različne, a jih družita inventivna jezikovna obdelava ter nagnjenost k humornemu. Tudi humorna obdelava sama pa pravzaprav sega vse od dobrohotne ironije do ostrega, sarkastičnega smešenja – pač odvisno od tega, kako zelo je posamezna zgodba jezna na predmet svojega upodabljanja.

Žiga Rus, 19. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.