Pokopljite me za šprajc

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2016

Št. strani: 212

Prevod: Lijana Dejak

Žanr: problemski roman

Narodnost: ruska književnost

Pavel Sanajev je ruski pisatelj in filmski režiser. Pri šestindvajsetih je napisal avtobiografski roman, ki je predstavljal terapijo s pomočjo katere je predelal posledice neprijetnega otroštva. Roman, napisan okoli leta 1995, se je skoraj desetletje obdržal na vrhu uspešnic. Leta 2009 je bil po njem posnet tudi film. Zgodbo pripoveduje osemletni deček, ki živi pri starih starših, kjer naj bi ga pustila sebična mati. Vendar se izkaže, da to sploh ne drži. Skozi pripovedovanje Saše namreč počasi spoznavamo zgodbo njegove družine. Najpomembnejšo vlogo ima babica, za katero se izkaže, da je bolj nora, kot se sprva zdi. Nikoli ni prebolela smrti svojega prvega otroka, sina Aljoše. Teh ran ni zacelila niti kasneje rojena hčerka Olja. Zaradi svojih psihičnih težav je bila tudi hospitalizirana, kar pa ni čisto nič pomagalo. Saša, njen vnuk, in skrb zanj ji predstavljata nadomestek za izgubljenega sina. Žrtvi babičine norosti sta tudi dedek, njen mož, in Olja, njene hčerka. Dedek ima babico rad in za to je pripravljen potrpeti vse. Ona pa s skrbjo za svojega vnuka močno pretirava. Ker se ji zdi, da hčerka zanj ne zna skrbeti, ji ga vzame. Zanj skrbi dokler se ji hčerka končno le ne upre in sina babici ukrade. Olja namreč točno ve, kakšne bodo sicer posledice psihičnega zlorabljanja njenega sina. Ker babica še ene izgube ni sposobna prenesti, se zgodba konča tragično. Gre za hudo pretresljivo in temačno zgodbo o tem, kako lahko ljudje psihično zlorabljajo ne samo odrasle v svoji bližini, ampak tudi otroke. Otroci pa ne vedo, kako si pomagati, kaj je prav in kaj narobe. Seveda pa imajo vse svoje bližnje radi in se zato težko odločajo, na katero stran naj stopijo. Gre za težavne odločitve, pred katere otrok nikoli ne bi smeli postavljati. Hudo je, če že otroci razmišljajo o smrti in strahu pred pokopališči.

Odlomek iz knjige

Nikoli je bil najstrašnejši v mojih predstavah o smrti. Nazorno sem si predstavljal , kako bom moral sam ležati v zemlji, na pokopališču, pod križem, nikoli vstati, videti samo temo in slišati šumenje črvov, ki me bodo jedli, jaz pa jih ne bom mogel odgnati. Bilo je tako grozno, da sem ves čas premišljeval, kako se temu izogniti. Prosil bom mamo, naj me pokoplje za šprajc, sem si nekoč izmislil. Tam ne bo črvov, ne bo teme. Mama bo hodila mimo, jaz pa bom gledal iz špranje, in ne bo mi tako grozno, kot če bi me pokopali na pokopališču.

(str. 111)

Ključne besede: OTROŠTVO, STARI STARŠI, MATERE IN SINOVI, DRUŽINSKI ODNOSI, V LEPOSLOVJU

Prispeval/-a: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 4.10.2016 12:04:08
Zadnja sprememba: 16.10.2016 12:32:49
Število ogledov: 4120