Moževa skrivnost

Cecilia je še enkrat zaklela in se podrgnila po glavi, ki jo je res bolela. Pogledala je škatle in videla, da so vse za finančna leta v osemdesetih. Goro računov je začela basati v eno od škatel in v oči jo je zbodlo njeno ime na beli pisemski ovojnici.
Vzela jo je v roke in videla, da je pisava John-Paulova.
Pisalo je:
Za mojo ženo, Cecilio Fitzpatrick
Naj odpre samo v primeru moje smrti
Glasno se je zasmejala in nenadoma utihnila, kot da se je na zabavi zasmejala nečemu, kar je nekdo rekel, potem pa dojela, da sploh ni bila šala, temveč nekaj resnega.
Še enkrat je prebrala – Za mojo ženo, Cecilio Fitzpatrick – in za trenutek ji je postalo nenavadno vroče, kot da bi ji bilo nerodno. Zanj in zanjo? Ni bila prepričana. Bilo je, kot da je naletela na nekaj sramotnega, kot da bi ga zalotila pri masturbiranju pod prho. (Miriam Openheimer je Douga zalotila pri masturbiranju pod prho. Grozljivo je, da so zdaj vsi to vedeli, ampak pri drugem kozarcu penine iz Miriam skrivnosti kar vrejo, in ko so enkrat vedeli za to, niso mogli nikoli več ne vedeti.) (str. 25)