| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Modrijan |
| Ključne besede | Doživljanje bolezni, Medosebni odnosi, Slovenske pesnice, Slovenske pisateljice |
Barbara Pešut je v avtobiografski pripovedi povzela “prvih petdeset” let svojega življenja, preživetega polno in strastno kot malokdo, pa vendar že dolgo s temno senco zavedanja neozdravljive bolezni. Nekoč lepo, vročekrvno mlado dekle, plesalka, glasbenica, vajena odra, nastopov, zaljubljena v moža Roberta Pešuta-Magnifica, je kmalu po rojstvu sina zbolela za multiplo sklerozo. V zadnjih letih je bolezen napredovala, jo privezala na invalidski voziček, pahnila v osamo in odvisnost od pomoči drugih. Pisateljica prepleta spomine na leta sreče s sedanjo nezavidljivo situacijo, ki jo premaguje s pisanjem pesmi, erotične proze, besedil za popevke, fizioterapijo, druženjem ob dobri hrani, predvsem pa z občudovanja vrednim optimizmom, ki ga pogosto ne premorejo popolnoma zdravi.
Objavljeno: 26.05.2016 14:40:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:16
Toda v subtilnem okolju sem dostikrat nemočna. Vsak dan si večkrat zlomim srce. Včasih sem sama kriva, ker sem štorasta, včasih pa se zgodi po nedolžnem. Največkrat je spolzek teren, na katerem mi spodrsne, moje novo hendikepirano življenje v starem družinskem odnosu. Zelo težko ali nemogoče mi je pomagati nekomu, ki me potrebuje. Tu se mi pojavi negativen stres – želim, a ne morem. Na primer odpeljati sina kam, nositi čaje in zdravila v sobo, če zboli on ali bog ne daj mož ali moja mama. Mesto bolnih je kot prekleto rezervirano samo zame. (str. 57)
