Dobre knjige
3011 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Levijeva tkalnica svile
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Miljenko Jergović

Levijeva tkalnica svile

Ljubljana, Sanje, 2015

Št. strani: 199


Zbirka: Sanje. Roman
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: hrvaška književnost

Neudejenjeni romani

Zakaj bi nekdo bral knjigo, ki vsebuje kupico idej, citatov, nekakšnih skic ter pasusov, za katere se je celo avtor sam odločil, da jih ne bo nadgrajeval in širil v kakšno od kompleksnejših oblik? Zakaj bi se kdo odločil, da nekaj takšnega izda? A bo to koga, razen morda čez čas kakšnega od literarnih zgodovinarjev, sploh zanimalo? Se bo za takšen projekt našel kakšen založnik? Koliko popularen mora biti nek avtor, da si kaj takšnega lahko privošči? Vsekakor bi se našlo še kakšno podobno vprašanje, pa bi bilo morda vseeno bolje, da se posvetimo odgovorom. Avtor mora biti popularen vsaj toliko, kolikor je v našem (širšem) prostoru popularen in prepoznaven Miljenko Jergović, ki tudi je avtor te nekoliko posebne knjige in mu založnikov ni problem najti, saj le-ti najdejo njega. In ja, delo je zanimivo v takšni obliki, kot se ponuja, saj nam razkriva množico umetelno ubesedenih skic ali rajši slik, ki so samozadostne in bralcu pričarajo vrhunski bralni užitek. Čedalje pogosteje se ljudje izgovarjamo, da nam za branje kvalitetnega leposlovja zmanjkuje časa. Jergovićeva Levijeva tkalnica svile je idealna prav za te, kajti tudi iz 500 besed se da sestaviti prozno mojstrovino. Vsekakor pa to ne pomeni, da je ne bi smeli prebrati tudi tisti, ki si za branje lahko vendarle vzamemo nekoliko več časa.



Odlomek iz knjige

V veži, pri slepih

Veža stavbe v Ulici Augusta Šenoe vedno diši po kruhu, pravkar vzetem iz peči.
V prvem nadstropju je knjižnica za slepe, moderna, zračna in bela, vsa v steklu. Nekaj tisoč knjig, posnetih in shranjenih na zgoščenkah.
Vsak dan med deveto in peto trkljajo s kovinskimi vršički svojih palic. Oko je zazrto v zvok.
In vsak dan, v vsakem letnem času, kadar sneži enako kot v poletni vročini, dišijo hlebci kruha, pravkar vzeti iz peči, kajti v pritličju stavbe je majhna albanska pekarna.
Tisti, ki gledajo z očmi, se ne bodo zmenili za ta vonj. Ali pa se bodo nanj sčasoma navadili.
Tisti, ki prihajajo po knjige, ga bodo vedno zaznali. Ne bodo se ga navadili. Tudi književnost jim bo, tako kot v metafori iz šolske naloge, dišala po kruhu.

(str. 192)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Sanje
link RTVSLO


Predmetne oznake: Hrvaška književnost, Hrvaška kratka proza


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 25.1.2016 19:07:32
Zadnja sprememba: 29.1.2016 8:27:57
Število ogledov: 1308