Ervin in norci

Ervin in norci je nadaljevanje hrvaškega romana Polovičar. Ervin Lakošta je doktor profesor pri petdesetih, ima sto kil, hipoglikemijo, arterosklerozo, svoje bolehno, življenje vodi v zguljenem zagrebškem stanovanju, sam, mrk, naveličan malomeščanske kulise, prepuščen sem in tja kakemu ženskemu usmiljenju, naključnim srečanjem s čudaki na ulici, mafijozarju, da mu uredi kaj pod roko. Ervin ima veliko kontakta z norci, spoznamo pa se tudi z vsemi vsemi osebami, ki živijo v njem, od Donhuana do Demona, od kritične, razgledane figure, ki ve, kako naj bi izgledal idealni svet, preko popustljive, frigidne kreature do nihilista, ki ga navdajajo jeza, agresija, razočaranost nad zlaganim svetom. Spremno besedo je natančno pripravil Branko Gradišnik. V njej opozarja, da gre za, po krivici spregledanega, hrvaškega pisatelja (roj. 1934), ki izhaja iz Krogovcev, spregledan naj bi bil spričo nihilizma, ker ni želel biti všečen, temveč pošten, nezlagan književnik. Branje je zabavno, pincetno natančno, polno človeške samorekleksije, norosti, po domače “odpičeno”. Pa da ne pozabim, polno je iskanja ljubezni aka “kavsa” tako kvantitetno kot kakovostno.