Sprehajalka Gospodovega psa

Roman odlikuje nadvse lep jezik. Številni okrasni pridevki (med njimi na primer človeška toplina, ki crklja, medvedje mehke oči, migetanje zraka, puhaste snežinke, temen par iskrivih otroških oči, prepihano jutro, mehka skrb, nakodrano morje, druženje s sanjami, preozek objem itd.) nas popeljejo v čudovite pokrajine Irana … Perzije. Pomembno mesto v vsej zgodbi imajo barve, ki pričarajo pristnost in prisotnost Bližnjega vzhoda.

Roman lahko v osnovi beremo kot dva v enem – Milino zgodbo in zgodbo Irana oziroma tamkajšnjih ljudi. Zgodb, prepletenih v njima, je še mnogo.

Zakaj sploh je Mila odšla v Iran? Je šla sama? Kaj vse je tam doživela – fizično in psihično? Kako je začutila tamkajšnje ljudi in kakšno popotnico za naprej, za življenje, so ji dali? Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja najdete v romanu, o katerem je Feri Lainšček zapisal tako: »Sprehajalka Gospodovega psa je zgodba o radovednem potovanju v neznano, ki se zaradi ljubezenskega razhajanja postopoma spreminja v potovanje k samemu sebi. Roman nas razmišljujoče sooči z drugačnimi svetovi in se nas dotakne kot intimno poročilo iz puščavskega zatišja, tik pred nevihto, ki jo bo svet že kmalu zatem poimenoval Arabska pomlad.«