| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Prvenci |
| Ključne besede | Enakopravnost, Islam, Odnosi, Odnosi med spoloma |
Roman odlikuje nadvse lep jezik. Številni okrasni pridevki (med njimi na primer človeška toplina, ki crklja, medvedje mehke oči, migetanje zraka, puhaste snežinke, temen par iskrivih otroških oči, prepihano jutro, mehka skrb, nakodrano morje, druženje s sanjami, preozek objem itd.) nas popeljejo v čudovite pokrajine Irana … Perzije. Pomembno mesto v vsej zgodbi imajo barve, ki pričarajo pristnost in prisotnost Bližnjega vzhoda.
Roman lahko v osnovi beremo kot dva v enem – Milino zgodbo in zgodbo Irana oziroma tamkajšnjih ljudi. Zgodb, prepletenih v njima, je še mnogo.
Zakaj sploh je Mila odšla v Iran? Je šla sama? Kaj vse je tam doživela – fizično in psihično? Kako je začutila tamkajšnje ljudi in kakšno popotnico za naprej, za življenje, so ji dali? Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja najdete v romanu, o katerem je Feri Lainšček zapisal tako: »Sprehajalka Gospodovega psa je zgodba o radovednem potovanju v neznano, ki se zaradi ljubezenskega razhajanja postopoma spreminja v potovanje k samemu sebi. Roman nas razmišljujoče sooči z drugačnimi svetovi in se nas dotakne kot intimno poročilo iz puščavskega zatišja, tik pred nevihto, ki jo bo svet že kmalu zatem poimenoval Arabska pomlad.«
Objavljeno: 21.01.2016 20:41:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:07
»Tisti, ki mejo nosi, meje ne prestopi, je bila misel, ki jo je ujela še v polsnu. Pesek je z jutrom postajal mehkejši. Z dlanjo se je zarila vanj in se spomnila na dušnega prijatelja doma. Zdelo se ji je, da njega čuti tako, kot Ahmed čuti svoje konje. Z njim se je lahko pogovarjala, četudi so ju ločevale velike razdalje in nista slišala besed drug drugega. To misel je izrekel nekoč v pogovoru o tem, kateri del običajnega dne je zanju najbolj svoboden. Skupaj sta ugotovila, da takega pogosto sploh ni. Večinoma se, zdresirani kot smo, v meje vklenemo že pred zajtrkom. Pogledamo se v ogledalo in ugotovimo, da smo spet prekosmati, bleda polt zahteva ličila, nadrejeni pa izgovor, zakaj bomo spet pozni. A tako je varneje. Meje se zdijo varnost. Zato jih je bolje nositi s sabo, ker jih tako ne moreš prestopiti.« (str. 123)
