Tihotapci miru

»Knjige ni bilo lahko najti. V knjižnici bi nanjo čakal več dni. Dni, za katere je čutil, da jih nima. Našel jo je v prvi knjigarni in jo kupil, čeprav je to redko storil. Knjižne police v dedkovi hiši so se šibile pod težo knjig, ki jih ne bo nikoli prebral. Zanje bi potreboval še eno življenje. Glas slutnje ga je priganjal, naj to knjigo dobi takoj, glas razuma pa ga je miril s podobo starčeve življenjske moči, ki je sijala iz njegovega pogleda. Čeprav pravila tu ni, toliko je že vedel. Koliko časa je še ostalo gospodu M., se je spraševal, ko je knjigo, zavito v ličen papir, potisnil v zlizan nahrbtnik? Tega ni mogel vedeti nihče. /…/ Jutro ga je poklicalo prej, kot je pričakoval. Nebo nad sobo z ovalnim balkonom, v kateri se je zbujal od dedkove smrti naprej, se je stekalo v zarjo. Morje je še molčalo, ko je bos stopil na balkonska tla in razširil nosnice v jutranji zrak, ki je iznad slane modrine prinašal občutke lepega. Ko je nebo nad strehami hiš začelo jutranje rdeti, je sédel na kolo in se v lahkotnem ritmu spustil k skalnati špici nad morjem. Divje zelenje je obraščalo skalnato teraso, kjer so nekdanje središče mlade alternative preuredili v dom za odhajanje. Ironično, je pomislil, ko se je prvič ustavil pred pisano hišo. Iz žive mladosti v prostore slovesa. A tedni branja odhajajočim so ga učili, da je čas človekovega usihanja možno objeti v dostojanstvo, kakršnega je med zdravimi redko prepoznal.« (str. 14–15)