Dobre knjige
3016 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Mesto nad Bojico
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
1,0
Št. ocen:1









Jože Dular

Mesto nad Bojico

Novo mesto, Dolenjski list, 1997

Št. strani: 211


Žanr: zgodovinski roman

Narodnost: slovenska književnost

Pisatelj, pesnik in publicist Jože Dular se je kot etnograf in dolgoletni vodja Belokranjskega muzeja na pisanje svojega dela temeljito pripravil s študijem zgodovinskih virov. V romanu Mesto nad Bojico je ob dveh uglednih rodbinah prikazal življenje Metlike in njenih prebivalcev v drugi polovici 19. stoletja. Zgodovinska dejstva je s svojo bogato pisateljsko fantazijo preoblikoval in v knjigi opisal ljudi najrazličnejših slojev: grajsko gospodo, veleposestnike, župana, mestne veljake pa tudi ostale prebivalce mesta. V obliki romansirane kronike, polne živih dialogov, je pisatelj razgrnil mnoge skrivnostne tančice tedanjega življenja v Metliki. Na eni strani spremljamo tragično ljubezensko zgodbo grajske hčere Ide in njihovega hlapca, na drugi pa spoznamo meščane, ki ustanavljajo čitalnico, gasilsko društvo, hranilnico … Seveda ne manjkajo niti originali, ki dajejo pečat mestu. Zgodba je zapisana kot nekakšna povest, v kateri bralec odkriva zgodovino skozi literaren pristop. Dialogi pisatelju dovoljujejo določeno svobodo pri ustvarjanju zgodbe, kar za bralca pomeni tekoče in napeto branje, hkrati pa ostaja zvest resničnemu dogajanju, ki ga prikaže s številnimi zgodovinskimi dejstvi in celo viri, ki jih vpleta v besedilo. Knjiga ima na prvi pogled izrazito literaren značaj, poznavalec preteklosti pa bo v njej odkril izjemno zgodovinsko delo, ki prikazuje nekoč vsakdanje življenje v naših mestih.



Odlomek iz knjige

»Kar čudni ljudje so v tistem času živeli v mestu nad Bojico. Ni se vsak v življenju uveljavil kot Ganglov Lojze. Kje neki! Še tisti ne, ki se jim je v žilah pretakala modra kri. Sicer pa je ta v Metliki in tudi drugod precej zvodenela. Pomešala se je s krvjo trgovcev, krčmarjev in drugih imovitejših ljudi. Ni imela prave veljave v času, ko ni bilo več tlake, ko so nastajale nove iznajdbe, ko so gradili nove tovarne, ceste in železnice. Ko naj slednja prinese blagostanje tudi Dolenjcem in morda celo ljudem onstran Gorjancev.
Pa ne vsem. Ne tistim, ki so prebivali v revnih kočurcih in čumnatah, ki so poleti spali pod kozolci in na skednjih, pozimi pa v hlevih, da so se izognili najhujšemu mrazu. Takim, ki so nabirali suhljad po lozi ali pasli kako živinče po poljskih obrovih. Ki so skrivaj klatili sadje ali skušali po njivah izmakniti kak sadež. Pri tem pa bili v večnem strahu, da jih ne zaloti poljski čuvaj. Potem bi seveda sledila denarna kazen ali zapor. Si je pa že drugače pošteno služila kruh Bara Juričina, ki je nekaterim metliškim gospem nosila vodo iz Obrha. V škafu na glavi, en krajcar za vsako pot v globel do vode in nato s polno čebrico nazaj v breg.«

(Str. 168)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Zgodovinski roman


Prispeval/-a: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika
Objavljeno: 8.11.2015 23:00:07
Zadnja sprememba: 9.11.2015 14:18:49
Število ogledov: 1266