Moji preslavni bratje Makabejci

Moji preslavni bratje je zgodovinski roman, v katerem se Fast loteva enega najveličastnejših poglavij judovske zgodovine: makabejske vstaje (ok. 167–160 pr. n. š.) in sploh tridesetletne zmagovite vojne za versko in narodno samostojnost proti selevkidsko-sirskemu imperiju (česar se Judje še dandanes spominjajo s hanuko). V romanu je Fast svetopisemski devterokanonični knjigi o Makabejcih strnil v enotno, logično in kronološko povezano ter psihološko prepričljivo zgodbo in si roman zamislil v obliki spominov, ki jih na stara leta piše Simon Makabejec, zadnji izmed petih Matatijevih sinov. Ta se z ljubeznijo in žalostjo spominja zgodnjih dni vstaje in razpleta svojo pripoved vse do časa smrti Juda Makabejca.
Roman se po eni strani bere kot razgibana, napeta pustolovska pripoved, ki na trenutke spominja na hitro menjajoče se prizore iz kakega filmskega scenarija, hkrati pa jo Fast nenehno prepleta z globokim čutom za moralna vprašanja. Čeprav je roman predvsem zgodovinska pripoved o junaškem boju, v katerem se mali narod zoperstavi neprimerno večjemu nasprotniku, da bi ostal zvest zaveznemu odnosu s svojim Bogom, zvest Božji postavi, na kateri ta zaveza temelji, da bi obranil pravico do veroizpovedi, obranil svojo samobitnost in se nazadnje uprl genocidu, je to tudi osebna izpoved ne vedno tako herojskega posameznika, ki se ne po lastni volji znajde v kolesju zgodovine in se kljub dvomu, strahu in nerazumevanju drži obljube, ki jo je dal svojemu očetu in svojim bratom.
Po eni strani je roman pripoved o veličastnih bitkah in velikem pogumu, o nežni in neugasljivi ljubezni in zvestobi, po drugi pa je tudi senzibilen, prepričljiv portret nekega ljudstva in nekega časa, s katerim pisatelj nadvse avtentično poustvari dušo malega, toda odločnega ljudstva izpred dveh tisočletij. Še več: je tudi pripoved o dveh bratih, ki izhajata iz iste dediščine, se ženeta za istimi ideali in ljubita isto žensko. Veže ju velika ljubezen, hkrati pa tiho, komaj izrečeno rivalstvo, ki včasih meji že na sovraštvo. Prav tako je to roman o odraščanju in moralni razpetosti »med strahom in dolžnostjo«.
Fast je junaško epopejo napisal v gladko tekoči besedi, ki včasih spominja na besedo starozaveznih prerokov in v opisih Palestine, tamkajšnjih ljudi in življenja včasih zaide v zanosno poetičnost, pripoved pa vseskozi preveva pisateljeva globoka ljubezen do človeka, dobrega in zlega.