Predor

V Ljubljani, Cankarjeva založba, 2000

Št. strani: 148

Prevod: Jasmina Markič

Zbirka: XX. stoletje
Žanr: psihološki roman

Narodnost: argentinska književnost

Ernesto Sabato, rojen leta 1911, je bil po poklicu astronomski fizik, ukvarjal se je s slikarstvom in pisateljevanjem. Menda je spričo mračnega teksta na začetku težko dobil založnika, vendar je moč njegove pisave prepoznal Camus in dela so zaživela. Prizorišče njegovih del je vedno Buenos Aires. V romanu se slikar Castel zaljubi v obiskovalko razstave - Marijo, ki v njegovi sliki prepozna detajl. Ta detajl govori o njegovi samoti in tesnobi. O njej sanjari, želi si jo srečati. To se tudi zares zgodi. Ker je v svojih idejah do Marije direkten in ker ta skrbi tudi za slepega moža, ga sprva zavrne, kasneje pa postaneta ljubimca. Njuna sreča je kratke sape, saj je Castel ljubosumnež brez samozavesti in Marijo nenehno preverja, spravlja na rob pameti in se ji po nasilnih ekskapadah seveda redno opravičuje. V eni takih epizod ne loči več resnice od domišljije, sumničenje je premočno in ker je prepričan, da ga je prevarala, jo ubije. Tako umori tudi edino osebo, ki ga je razumela. Razpleta nisem izdala, saj ga izvemo že na začetku, gre za psihološki, prvoosebni roman o depresivni, destruktivni, samomorilni osebnosti brez samozavesti. Menda je pisatelj v veliki meri opisoval samega sebe.

Odlomek iz knjige

Moje zasliševanje je bilo vse pogostejše in vse bolj zapleteno. Nanašalo se je na njen molk, na njene poglede, na njene izgubljene besede, na kakšno potovanje na pristavo, na njene ljubezni. Enkrat sem jo vprašal, zakaj se pusti imenovati gospodična Iribarne namesto gospa Allende. Nasmehnila se je in mi rekla: Kakšen otrok si! Ali je to sploh pomembno? Zame je zelo pomembno, sem odgovoril in motril njen pogled. To je družinska navada, je odgovorila in se nehala smehljati ...

Predmetne oznake: Ljubosumje

Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 7.9.2015 17:19:11
Zadnja sprememba: 19.1.2016 13:16:09
Število ogledov: 1985