Dobre knjige
2802 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Življenje na tirih Google, slike
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Ramon Erra

Življenje na tirih

Ljubljana, Literarno-umetniško društvo Literatura, 2014

Št. strani: 124


Prevod: Veronika Rot


Zbirka: Stopinje
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: katalonska književnost, španska književnost

Bi se peljali z vlakom? Vstopite in vključite domišljijo, presenečeni boste!

Katalonski pisatelj Ramon Erra v zbirki kratkih zgodb vabi na potovanje. V dobesednem pomenu besede, pa tudi domišljijsko. Na tirih, na železniških postajah ali na potovanju na sploh se lahko pripetijo mnoge reči. Naključna srečanja, naključni dogodki, ki so vsak zase lahko ključni za začetek, za vznik zgodbe. Železniška postaja na primer, gromozanska, že na prvi pogled neobvladljiva kot celota, lahko skriva v sebi številne zgodbe. Zgodbe ljudi, ki jim je stavba zatočišče, ali takih, ki iz nje zgolj »bežijo«, da bi se otresli lastnega nemira in nemoči. Kot pravi avtor sam, človek na začetku potovanja, ko vstopi v vlak, za sabo pušča neko zgodbo in se predaja novi. Naključna srečanja z neznanci dajejo snov za takšne nove zgodbe. Ali se ti nekdo zaupa, ali se ti zaupaš drugemu. In sta olajšana, tako eden kot drugi. Ni važno, kakšno bo nadaljevanje, kakšen bo konec. Pripovedovalec se poigrava z bralcem in njegovo domišljijo. Konci največkrat obvisijo v zraku in ravno v tem je čar. Da bralcu z majhnimi namigi na kraje, po katerih se je nekdaj sam potepal, vzbudi domišljijo. Ravno toliko, kolikor je treba, da bo nato bralec nadaljeval sam. Morda bo kdo jezen, morda bo avtorja obtožil, da se iz njega norčuje. Mu podtaknil netaktnost, mu očital, da ga je pustil na cedilu. Ko je zgodba najbolj napeta, se namreč konča. Vsak naj zdaj nadaljuje sam, iztočnica je, pisatelj je naredil prvi korak, vse ostalo je prepuščeno bralcu. V tem je seveda srž pripovedovanja. Erra ne potuje le z vlakom, čeprav se največ zgodb zaplete ravno na železniških postajah ali v kupejih. Bolj važno od samega prevoznega sredstva je potovanje samo. Ker pa je potovanje kot tako lahko naporno ali dolgočasno, ga je najlažje obvladati z domišljijo. Kaj neki počne na postaji fantič enajstih let, čigar zunanjost ni nič kaj v skladu s trenutno modo? Kakšno zvezo imajo relikvije Svetih treh kraljev z mokrimi moškimi nogavicami? Ti lahko misel na likalnik, za katerega ne veš, ali si ga pustil vključenega, pokvari potovanje? Kaj neki počne starka z majhno deklico na ladji, ki so ji v razburkanih valoviš še vešči mornarji komaj kos? Naključna srečanja, ki se kdaj tudi ponovijo, skrivajo v sebi čudne zaplete in razplete. Nikoli dokončane, če je bralec le dovolj odprt in pripravljen, da se z avtorjem odpravi na potovanje. In zna tudi sam dovolj odprto opazovati svet, s čimer si ustvari svojo zgodbo ter iz malenkosti predvidi nadaljevanje. Vsakdo, ki vsaj malo pozna svetovno književnost, bo lahko kaj hitro opazil, da pisatelj pozna in obvlada svetovno literaturo, kar pa seveda mora biti ena izmed bistvenih lastnosti dobrega pripovedovalca. Erra je prav za to zbirko leta 2011 prejel nagrado za kratko prozo, poimenovano po znameniti katalonski pisateljici Merce Rodoreda. Zgodbe za bralce, katerih radovednost ni vsiljivo neposredna, ampak si znajo iz drobnih namigov celoto ustvariti sami.



Odlomek iz knjige

Res je. Na tirih se zgodi več stvari, ljudje povejo več stvari. Želijo si izprazniti dušo, čutijo nujo po tem, da si izpraznijo dušo, in zdi se, da tirnice in ta ču ču ču to spodbujajo. Vrat ni mogoče zapreti. Toliko jih je, teh zgodb, za romane, pravljice, drame, veseloigre. In ni nujno, da morajo biti vse resnične, te zgodbe. Hočem reči, da se veliko literature začne s kupejem na vlaku, v katerem se pozibavajo potniki, kar je v današnjem času nekaj precej anahronističnega. Dve, tri, štiri osebe se dolgočasijo v kupeju: tako se začenja velika literatura. Tista od devetnajstega stoletja naprej, jasno, prej vlak ni obstajal, prej so bili kočija, voz, osel in špagarice. Uf, kako napreduje civilizacija! Ne glede na vse to pa so stvari, ki se ohranjajo. Nekdo zagrne zaveso, drugi ugovarja, ne, rad bi opazoval pokrajino. Pokrajina ni nič posebnega, navadno ni nič posebnega, z izjemo drobnih presenečenj, nato opaziš, da bi se nekdo rad izpovedal. Navadno mu drugi prisluhnejo, kajti potovanja z vlakom so večinoma dolga in na videz enolična. A niso. Uh, uh, prav gotovo ne.
Iz zgodbe Kuj železo, dokler je vroče, str. 108.



Nagrajena knjiga: 

nagrada Mercè Rodoreda (Premi Mercè Rodoreda de contes i narracions) 2011

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Potovanja, Železniške postaje, Vlaki, Gibanje, Domišljija


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 2.9.2015 11:53:38
Zadnja sprememba: 12.9.2015 17:54:55
Število ogledov: 1189