Žalostne kurbe mojega življenja

Tržič, Učila International, 2007

Št. strani: 112

Prevod: Veronika Rot

Žanr: družbeni roman

Narodnost: kolumbijska književnost

To je Marquezov najkrajši roman, a zato toliko bolj silovit v izpovedi, izpovedi o tem, da sla po ljubezni niti proti koncu življenja ne mine, še bolj pa je to roman o minevanju in starčevskem žalovanju za izgubljenim. Ostareli novinar si za svoj devetdeseti rojstni dan podari obisk bordela. Dolgoletna prijateljica, zvodnica Rosa, mu uredi srečanje z mlado devico. Stari kurbir, malomeščanski samoljubnež, grduh, se ob koncu svojega življenja zaljubi v, tako jo imenuje po neki pesmi, prelepo spečo deklico Delgadino. Pisati začne kolumne o ljubezni in sanjariti, trpeti kot kak najstnik, hkrati pa živeti in umirati iz ljubezni. Prvič v življenju.

Odlomek iz knjige

Od nekdaj sem bil prepričan, da je od ljubezni mogoče umreti samo v pesmih. Tistega popoldneva, ko sem se znova vrnil domov brez mačkona in brez nje, sem dojel, ne zgolj to, da je taka smrt mogoča, temveč da jaz, star in osamljen, umiram od ljubezni. Obenem pa sem dojel tudi to, da v enaki meri drži tudi nasprotna trditev: za nič na svetu ne bi zamenjal sladkosti svojih tegob.

Ključne besede: LJUBEZENSKA PROZA

Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 2.9.2015 9:14:05
Zadnja sprememba: 2.9.2015 12:42:59
Število ogledov: 4520