| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Študentska založba |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Fantazija, Medosebni odnosi, Sanje, Smisel |
Prebujanja lahko beremo kot zaokroženo celoto, saj se zgodbe izjemne domišljije povezujejo, hkrati pa nismo prav nič prikrajšani, če zgodbe beremo po naključnem vrstnem redu. Preglju uspeva umestitev glavnega junaka v vse zgodbe, v njegovem svetu živimo od začetka do konca knjige. Prebujanja nas vodijo na pot, ki se vije nekje med sanjami in resničnostjo. Zgodbe imajo globoko sporočilno vrednost. Nehote nas prisilijo v razmišljanje o svetu, v katerem živimo, s poudarkom na odnosih med ljudmi. Avtor z nami deli občutke krivice, resnice, dolžnosti in zahteva od nas premislek o dogajanju v družbi kot celoti in tudi o ravnanju posameznikov. Vprašati se moramo, kolikokrat smo si pred resnico že zatisnili oči in kolikokrat si jih še bomo? Preden se zbudimo v dejanski svet, lahko sanjamo nič, črnino, divjino, pisane pokrajine, ribe s stoterimi očesi, Avstralijo ali Dejana, Katarino, ljubezen. Sanje so vedno naš zaveznik. Če nam je v njih lepo, se jih radi spominjamo, čeprav nam največkrat uidejo iz spomina. Če nas plašijo, pa dobro vemo, da nas vedno tudi spustijo iz svojega prijema. Vprašanje je le, ali nas nemara svet na tej strani ne plaši še bolj kakor tisti sanjski …
Objavljeno: 27.05.2015 16:44:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:35
Ženica s prstom pokaže pod strop: Vidiš zvezde? Iz morja so. Včasih kaplja iz njih. Takrat pravimo, da nebo joka. V resnici pa je morje. Vsi vemo, da je morje. In angelci, vidiš, imajo ribje glave in namesto kril plavuti. Čisto pravi angelci izgledajo. Vsi pa vemo, da so navadni otroci. Okrog cerkve ni pokopališča, odkima. Ljudi ne zakopavamo. Že od nekdaj je tako, da mrtvih ne polagamo v zemljo. Starci preveč vedo. Škoda bi jih bilo zakopati. Namesto tega jih po smrti odnesemo v kapelo za cerkvijo in počakamo, da se s teles odlušči človeška podoba in ostane samo ribja. Takšne spustimo v morje in verjamemo, da nam bodo pomagali, ko bo prišel čas. Umrlih otrok pa ne spuščamo v morje. Ko se s trupelc odlušči človeška podoba, z njimi krasimo cerkev in se pretvarjamo, da niso navadni otroci, ampak angelci. Temu pravimo ogenj ljubezni. Vsi prihajamo iz morja in se vračamo vanj.
(str. 53/54)
