Umetnost dirkanja v dežju

“Spustila je roko s postelje, da je zabingljala, in podrgnil sem jo z gobčkom. Nič mi ni bilo všeč, vse tisto novo pohištvo, Eva, vsa mlahava in žalostna, ljudje, ki so postavali naokrog kot ob božiču, a brez daril. In tako sem, čeprav so vsi strmeli vame, oddrsal do Zoe in se postavil za njo ter se zazrl skozi okna na zadnje dvorišče, obsijano od sonca.
“Mislim, da sem ga užalila, ker sem bolna,” je rekla.
Pa sploh ni bilo tako. Moji občutki so bili zapleteni, še danes, ko je že vse mimo in sem imel čas za razmišljanje o njih, bi jih stežka pojasnil. Lahko sem le stopil k njeni postelji in kot preproga legel prednjo.” (str. 85)