Dobre knjige
5334 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zgodba o Tristanu in najini ljubezni troedini
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Lejla Kolman Batagelj

Zgodba o Tristanu in najini ljubezni troedini

Ljubljana, samozaložba, 2018

Št. strani: 128


Žanr: spomini

Narodnost: slovenska književnost

Večna ljubezen

Delo je pričevanje mlade ženske, ki je pri 32-ih letih prestala eno najbolj grenkih človeških izkušenj: izgubo še nerojenega otroka. Namen knjige je večplasten. Avtorica piše zato, da ubesedi svojo neznosno bolečino in jo na ta način laže obvlada. Piše namesto tistih, ki jih je ob enakih izkušnjah premagal molk in svojega trpljenja ne zmorejo predelati in izpovedati, pa tudi v pomoč svojcem in širšemu okolju. Avtorica v svoji izpovedi kronološko opisuje svoja občutja od zdravniške diagnoze ploda do prebolevanja izgube, fizično dogajanje v bolnišnici, doživljanje partnerja in njunega razmerja, reakcije okolja. Ugotavlja, da je »žalujočim staršem potrebno dati svobodo, da o svojem izgubljenem otroku lahko spregovorijo in o njem govorijo brez občutkov krivde, sramu ali stigme.« Knjiga je preobrazba globoke bolečine v pomoč soljudem, ki jih življenje postavlja pred podobne preizkušnje, in v zrel, sočuten in preizkušen ženski glas, ki želi odgrniti »zaveso molka, ki se vedno bolj tesno gosti okoli nas«. Izpoved je hkrati še veliko več: je spomin na nerojenega otroka, zapis, preko katerega bo Tristan živel večno, kljub nebivanju v fizičnem svetu, in pričevanje o človeški moči in zaupanju v življenje in možnost obnavljanja, tudi takrat, ko smo postavljeni pred najtežje preizkušnje.



Odlomek iz knjige

Zakaj ljudje o tem molčijo, ne vem. Mogoče jih je sram priznati, da se ni vse izšlo tako, kot so si želeli. Mogoče jih je strah reakcije, kako se bodo ljudje na smrt odzvali. Mogoče jih spominjanje preveč boli … Iz kateregakoli razloga že, s tem, ko molčijo, pripomorejo k kolektivnemu molku, k temu, da stvari ostajajo prikrite, zavite v dušeče ogrinjalo tišine. Tako ljudje ostajamo slepi za marsikaj, kar se dogaja okoli nas, dokler nečesa ne doživimo na lastni koži.
Lažje bi bilo, če bi se ljudje ne zavijali v molk in o tem govorili. Spremeniti ne moremo ničesar, to vem, lahko pa ublažimo bolečino in se na smrt otroka boljše pripravimo, če o njej govorimo.

(Str. 122-123)

Cobiss povezava

Glej tudi

link FB Zgodba o Tristanu
link Intervju z avtorico


Ključne besede: SMRT OTROKA, DOŽIVLJANJE, SPLAV (MEDICINA), ŽALOVANJE


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 26.1.2024 22:02:02
Zadnja sprememba: 29.1.2024 7:42:50
Število ogledov: 291