Zgodba o Tristanu in najini ljubezni troedini

Žanrspomini
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2018
Založba
Ključne besede Doživljanje, smrt otroka, Splav (medicina), Žalovanje
Število strani

128

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Večna ljubezen

Delo je pričevanje mlade ženske, ki je pri 32-ih letih prestala eno najbolj grenkih človeških izkušenj: izgubo še nerojenega otroka. Namen knjige je večplasten. Avtorica piše zato, da ubesedi svojo neznosno bolečino in jo na ta način laže obvlada. Piše namesto tistih, ki jih je ob enakih izkušnjah premagal molk in svojega trpljenja ne zmorejo predelati in izpovedati, pa tudi v pomoč svojcem in širšemu okolju. Avtorica v svoji izpovedi kronološko opisuje svoja občutja od zdravniške diagnoze ploda do prebolevanja izgube, fizično dogajanje v bolnišnici, doživljanje partnerja in njunega razmerja, reakcije okolja. Ugotavlja, da je »žalujočim staršem potrebno dati svobodo, da o svojem izgubljenem otroku lahko spregovorijo in o njem govorijo brez občutkov krivde, sramu ali stigme.« Knjiga je preobrazba globoke bolečine v pomoč soljudem, ki jih življenje postavlja pred podobne preizkušnje, in v zrel, sočuten in preizkušen ženski glas, ki želi odgrniti »zaveso molka, ki se vedno bolj tesno gosti okoli nas«. Izpoved je hkrati še veliko več: je spomin na nerojenega otroka, zapis, preko katerega bo Tristan živel večno, kljub nebivanju v fizičnem svetu, in pričevanje o človeški moči in zaupanju v življenje in možnost obnavljanja, tudi takrat, ko smo postavljeni pred najtežje preizkušnje.

Zakaj ljudje o tem molčijo, ne vem. Mogoče jih je sram priznati, da se ni vse izšlo tako, kot so si želeli. Mogoče jih je strah reakcije, kako se bodo ljudje na smrt odzvali. Mogoče jih spominjanje preveč boli … Iz kateregakoli razloga že, s tem, ko molčijo, pripomorejo k kolektivnemu molku, k temu, da stvari ostajajo prikrite, zavite v dušeče ogrinjalo tišine. Tako ljudje ostajamo slepi za marsikaj, kar se dogaja okoli nas, dokler nečesa ne doživimo na lastni koži.
Lažje bi bilo, če bi se ljudje ne zavijali v molk in o tem govorili. Spremeniti ne moremo ničesar, to vem, lahko pa ublažimo bolečino in se na smrt otroka boljše pripravimo, če o njej govorimo. (Str. 122-123)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zgodba o Tristanu in najini ljubezni troedini.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 47
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0