Anna Manso
Skrivni jezik
Ljubljana, Salve, 2023
Št. strani: 144
Prevod: Marjeta Prelesnik Drozg
Zbirka:
Žanr:
mladinski roman (mladinski)
Narodnost: katalonska književnost
Skrivni jezik je roman katalonske pisateljice Anne Manso, ki piše tudi otroške in mladinske knjige. Za svoja dela je prejela številne nagrade. Marija Tereza je od rojstva gluha. Težko naveže stik s svojimi vrstniki. Selma, ki je na šoli nova, postane njena najboljša prijateljica. Gre za zgodbo o prijateljstvu. Prijateljstvu med Marijo Terezo in Selmo ter prijateljstvu med dvema starejšima ženskama, ki zaradi vojnih razmer izgubita stik. Vendar pa nobena vojna ne more uničiti prijateljstva. Marija Tereza in Selma poskrbita, da se po res dolgem času, že skoraj ob koncu življenja, starejši ženski, v mladosti najboljši prijateljici, spet srečata. Na poti raziskovanja in odkrivanja preteklosti pa tudi Marija Tereza in Selma še okrepita stik in njuno prijateljstvo postane še močnejše. Kljub vsem pomanjkljivostim in posebnostim ene in druge. Sprejmeta se enostavno taki, kot sta. Imata tudi veliko podpore družine in še kanček čudežne pomoči. Živali so za naše lepo ravnanje z nami hvaležne in nam hvaležnost znajo tudi vračati. Hkrati pa pokažejo, tako kot Selma, da za sporazumevanje niso vedno potrebne besede, ampak enostavno samo čutimo, kaj moramo storiti in kakšne vezi obstajajo med nami. Med ljudmi, med ljudmi in živalmi ali kako drugače. Ko vemo, da se imamo radi in sodelujemo za skupno dobro, to enostavno vemo. Včasih seveda med ljudmi ne gre tako preprosto in se zaplete. Ampak, kot so dokazali Matija Tereza, Selma, njuni družini in ščepec čarovnije, lahko uspejo tudi čudeži. Včasih je potrebno samo verjeti in sanjati. Si še upate sanjati in se za svoje sanje boriti? Poskusite, morda pa bo malo čarovnije poskrbelo, da se bodo sanje tudi uresničile. Knjiga, ki nam povrne upanje, da je pravo prijateljstvo še možno.
Odlomek iz knjigeSkrbno sem pospravila aparatke v krilo in spet prijela Nilsa in Selmo za roko. In sedaj sem bila čisto zbrana. Na začetku nisem slišala ničesar. Tišina je prednost gluhih, čeprav je to težko razumeti. Kadar hočem, ne slišim. Ne slišim niti enega samega zvoka. Ničesar. Nula. Kakor če bi bila sama, daleč od vsega sveta, na vrhu Everesta. Tišina. Neskončna tišina, ki se nikoli ne konča. Tako se počutim vsakič, ko izklopim ušesne aparatke. In ponoči spim kot klada, pa čeprav imajo študenti v drugem nadstropju žurko ali če pod mojim oknom več kot eno uro ropota smetarski voz, ali če se Tomas in Neva kregata in cvilita globoko v noč. Tišina mi je všeč, čeprav takšne izjave od gluhe deklice ne bi pričakovali. Zelo zelo jo imam rada. Je ohlapna in hkrati polna, je sveža in hkrati topla. Vse ima in hkrati ničesar. Prepustim se ji in se počutim kot doma. Moje zaklonišče je. V tišino se zatečem, kadar sem jezna na ves svet. Snamem aparatke in že sem odklopljena. Zamižim in že sem v njej na varnem. Vse do tega trenutka. Sedaj mi tišina ni bila več dovolj. Hotela sem slišati glasove in zvoke živali in po dveh minutah zbranosti se ni zgodilo nič. Dokler se ni začelo. Zaslišala sem hehet, hihitanje, ki se je stopnjevalo. Drobni glasovi, ki so spominjali na robote.
(str. 30-31)
Ključne besede:
GLUHI OTROCI,
DEKLETA,
PRIJATELJSTVO,
GOVOR,
KIBORGI,
OSAMLJENOST,
VOJNE ŽRTVE,
RAZISKOVANJE,
ŽIVALI V OTROŠKEM LEPOSLOVJU,
DOMIŠLJIJA,
V MLADINSKEM LEPOSLOVJU
Prispeval/-a:
Nina Jamar,
Občinska knjižnica Jesenice
Objavljeno: 19.11.2023 18:12:31
Zadnja sprememba: 19.11.2023 18:12:31
Število ogledov: 127