Dobre knjige
5253 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pupa
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Jacek Dehnel

Pupa

Vnanje Gorice, Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2012

Št. strani: 373


Prevod: Jana Unuk


Zbirka: Eho
Žanr: biografski roman

Narodnost: poljska književnost

Brezčasje zgodb in ljubezni

Pupa je knjiga, v kateri 83-letna umirajoča babica o svojem življenju pripoveduje vnuku – pisatelju, avtorju knjige. Babica izhaja iz družine poljskih, nemških in ruskih korenin bogatega meščanskega sloja. Prostorsko se z besedilom premikamo med Ukrajino (Kijev) in Poljsko (Oliwa, Lisow, Kielce, Gdansk …), omenja se Nemčija. Časovno prevladuje obdobje 1930-2000, pripovedovani čas sega tudi v preteklost (vse do 70. let 19. stoletja). Tisto, kar se na začetku zdi nekoliko razpršena snov babičinih spominov, družinskih posebnežev in anekdot, sprva spominja na škatlo sestavljanke, iz katere so popadali vsi koščki in se pomešali v neurejeno, mestoma težko dojemljivo pripoved. Krajše babičine zgodbe, kjer se »začetek v glavnem zapleta kot kakšna napol rastlinska vitica, napol živalski oprijemalni rep, ovija se okrog predmeta, osebe, vonja, anekdote, potem pa nori, nori, žene poganjke in se razrašča v cele gozdiče besed in poant« si sledijo po pravilu babičinih naključnih asociacij. Edino, kar tok pripovedi nekoliko zajezi, je razdelitev besedila na daljša poglavja (vseh je 28). Pozneje pripoved spominja na raztresene škatle več različnih sestavljank, katerih vsebina se je babici nepregledno in nepovratno pobrkljala. Tisti, ki pozna izvorno vsebino, ko so babičine razvejane zanimive pripovedi še imele svojo jasno strukturo, osebni pripovedni pečat in lesk izjemne živosti, humornosti in posebnosti, je vnuk – pisatelj, avtor Jacek Dehnel. Pripoved je prvi polovici kot živa žuboreča reka, v katero avtor sprva vstopa samo mestoma, ravno toliko, da pisatelj (in z njim bralci) nekoliko zajamemo sapo in v glavah uredimo številne osebe, dogodke in kraje. V tem obdobju pripoved vsebinsko zaznamujeta večkulturnost družine in za 18. stoletje zelo napreden status vseh ženskih oseb – vse so bile deležne skrbne glasbene, likovne, jezikoslovne in klasične izobrazbe. V drugi polovici knjige reka babičine pripovedi mestoma ponikne – odlomki, kjer zgodbe zakrpa avtorjev spomin in pripovedni glas, so vse pogostejši. Tudi vsebinsko se težišče prenese na vnukovo doživljanje babičinega usihanja, na pisateljevo skrb za bolno babico in pisateljski proces ohranjanja njenih zgodb. Delo je zgodovina Poljske 20. stoletja, posredovana preko zelo originalnega osebnega pričevanja bizarne babice, kjer dogodk in razpadanje družbenih sistemov niso prikazani črno-belo, pač pa veliko bolj večplastno, človeško zapleteno. Je tudi intimna zgodba o posebni navezanosti med vnukom in babico. Pupa je avtorjev prvi roman, pisal ga je med svojim 20. in 22. letom, za objavo so bila potrebna še 4 leta po zaključku romana (2006). Danes je Jacek Dehnel priznan in popularen pisatelj, pesnik, prevajalec in slikar, izdal je 15 proznih in 10 pesniških del. V sodelovanju s Piotrom Tarczyńskim piše na Poljskem zelo popularne kriminalke z zgodovinskim ozadjem. Leta 2017 je Dehnel izdal knjigo Życie Lali przez nią samą opowiedziane (Lalino življenje, kot ga je povedala sama), v kateri je zbral in uredil vsa dela babice Helene Karpińske (rojene Bieniecka (Karnauchow), 1919-2008).



Odlomek iz knjige

»Babica je zmeraj ponavljala, da je imela vse življenje več sreče ko pameti in da bi jo, če bi povedala resnico o svojih Nemcih, zmerjali s folksdojčerko. Resnično, Nemci, ki so bili nastanjeni v Lisowu, niso bili krvoločne pošasti, pač pa navadni meščani z zelo spodobnimi nemškimi navadami. Eden je varoval deklico med bombardiranjem, drugi igral Mozarta na orglicah in trdil, da je v domačem mestu član filharmoničnega orkestra. […] Kapetan si je sposojal knjige o slikarstvu, rusi narednik je pomagal v hiši, Apolon z naramnicami pa je bil zaljubljen v babico. […] Hodil je za mano kot pes, motal se je z motnim pogledom, lotil se je vsakega dela v hiši: pomival je posodo, čistil jedilni pribor, lupil krompir. Okupator pa tak!«

(Str. 195)

Cobiss povezava


Ključne besede: BABICE, VNUKI, POLJSKA, SPOMINI, 20. STOLETJE, PISATELJI, DRUŽINE, STAROSTNIKI


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 20.9.2023 7:39:18
Zadnja sprememba: 20.9.2023 7:39:18
Število ogledov: 449