Občutek krivde

»Zaradi tiste fotografije sem tukaj,« začnem govoriti in slišim samega sebe, kako že jecljam.
Stežka se usedem na stol. Iz njene skodelice priplava nežen vonj po cimetu. Začutim, kako mi pogum, ki sem se ga šele zdaj zavedel vse bolj usiha.
»Josh, saj Annino fotografijo so vsi dobili,« me poskuša Beate potolažiti. »Ne delaj si toliko skrbi okoli tega. To ni tvoja krivda.«
Pogledam skozi okno. V hiši nasproti šole neka gospa z balkona stresa svoje vzglavnike. Na sebi ima moder kopalni plašč. Medtem ko uročen opazujem njene gibe, položi strah svoje težke, mrzle kremplje ba moja ramena. Zdaj me ima v svoji pesti. Predstavljam si, kaj bi se zgodilo po mojem priznanju: Alex mi čisto po pravici nikoli ne bi oprostil in Rikki ne bi nikoli več niti ene besede spregovorila z menoj, Anna pa bi me lahko preklela za vse večne čase. Potem bi se ves razred obrnil proti meni, dobil bi najvišji ukor in moja mama bi dobila živčni zlom. Vidim se v lisicah pri policiji, potem kako sedim v zaporu za mladoletne osebe in brezvoljno na tnalu sekam drva s sekiro.
»Povsem običajno je, da ste zdaj vsi tako zmedeni,« me Beate nežno prestavi nazaj v resničnost. »To moraš razumeti. Če je Alex res objavil Anino fotografijo in jo naprej delil, potem se zdaj zagotovo že zaveda posledic, ki jih prinaša takšno dejanje.«
Brez besed sem. Kot duhovnik po zaobljubi molčečnosti. Le da, ko jaz umolknem, tega nihče ne opazi.