| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Hlebce, 2023 |
| Založba | Zala |
| Prevod |
Danni Stražar |
| Ključne besede | Druščine, Polarna območja, Preživetje, V otroškem leposlovju |
Ledeno popotovanje je še ena izmed knjig založbe Zala, v katerih se zgodi vse in hkrati nič. S spet izjemnim prevodom Dani Stražar. Priporočamo tudi odraslim bralcem. Trije prijatelji (Ida, Max in Jock) se med igro znajdejo na ledeni plošči, ki jih odnese po osupljivi in brezčasni polarni pokrajini. Včasih je zelo koristno, da nas v vsakdanjem življenju kakšna stvar odnese daleč stran, v skrivnostni svet, svet domišljije. Z zabojem, vejo, z nekaj sendviči preživijo. Srečajo velikanskega pingvina, naučijo se hoditi po rokah. Nimajo ničesar, hkrati pa imajo vse. Sebe in domišljijo. Kar je vse, kar je potrebno. Dolgčas in brezčasna polarna pokrajina pri spodbujanju domišljije zelo pomagata. Potem pa se, vrnejo nazaj, od koder so se odpravili. Tako, kot če beremo knjige. Po skoku v svet domišljije se vrnemo nazaj v realnost. Ampak nikoli več takšni, kot smo bili prej. Tako, kot prijatelji Ida, Max in Jok, nikoli več ne bodo taki, kot so bili prej. Kot so zapisali pri založbi Zala se Anna-Clara Tidholm in Thomas Tidholm prvič predstavljata našim bralkam in bralcem. Avtorja sta dobitnika mnogih najvidnejših priznanj in nagrad, tudi nagrade Astrid Lindgren. Anna-Clara Tidholm je v letu 2023 v izboru za najvišjo, za spominsko nagrado Astrid Lindgren, nagrado ALMA. Zasluženo. Za konec pa še nekaj vprašanj. Znate čakati, ne da bi kaj čakali? Znate sedeti in ne razmišljati o ničemer? Ali si kdaj pripovedujete zgodbe? Resnične ali izmišljene? Včasih to sploh ni pomembno. Najboljši pa so vedno trenutki smeha, če se sploh še znamo smejati.
Objavljeno: 19.07.2023 08:47:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:26
“Imeli smo tako zelo veliko časa, ja, skorajda se nam je zdelo, kot da čas ne obstaja več. Ko se ti zgodi nekaj takšnega in ne veš, kako dolgo bo trajalo, je najpomembnejše, da se znaš dolgočasiti! To je namreč velika umetnost, da nekako samo čakaš, ne da bi kaj čakal. Tako, kot to znajo živali. Na primer mačke, ki samo sedijo in mogoče sploh ne razmišljajo o ničemer. To počnejo dobro. Mi, ljudje, tega ne znamo. Mi tako močno razmišljamo, da se nam glava ves čas segreva. Vsako jutro, ko se je torej zunaj malo malo zjasnilo in smo se zbudili, smo si pripovedovali, kaj smo sanjali. In tisti, ki se sanj ni spomnil, si jih je pač izmislil. Takrat smo se veliko smejali. To so bili najboljši trenutki. Tako je bilo v prvem obdobju.” (str. 43)
