Zakaj ima moj hudič krila

Ljubljana, Beletrina, 2023

Št. strani: 357

Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: biografski roman

Narodnost: slovenska književnost

Zakaj skoz umiram in še vedno nisem mrtva?

Kdor pozna Terezo Vuk in njen dozdajšnji literarni opus dobro ve, kaj pričakovati v avtoričinem najnovejšem romanu. Zakaj ima moj hudič krila ni za vsakogar, nekateri bi se obregnili ob vsebino, druge bi odvrnil jezik, tretji bi zardevali ob avtoričini surovi neposrednosti. Vse našteto pa je pravzaprav tisto, kar ga dela originalnega in drugačnega od preostale domače literarne produkcije. Pričujoči roman je že njeno tretje izdano delo in tako kot Creepyjatrija ter Kolumniatrija prinaša zgodbe z obrobja, marginale. Delo sestavljajo posamezni fragmenti iz različnih časovnih obdobij, začenši v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Tereza uporniško in neukrotljivo odraščajoče dekle, ki se že spogleduje s težavami in spoznava različna opojna sredstva. Divji življenjski slog jo nekaj let kasneje pripelje na Portugalsko, kamor se odpravi na zdravljenje odvisnosti od drog. Tam prvič naleti na omejitve osebne svobode in stroga pravila, a jih, iznajdljiva kot je, zaobide in prilagodi sebi v prid. Po nekaj letih in koncu zdravljenja se sedaj nova Tereza s partnerjem preseli v Italijo, kjer po določenem času spet zaide na stara pota. Leta minevajo, stvari se dogajajo, in že smo sredi pandemije, ki zaokroži dogajalni čas romana. Vukova je prepoznavna po svojem posebnem jezikovnem slogu, besedilo je zapisano v ljubljanščini, slengu, jezik je sočen in ne skopari s kletvicami. Odločitev za neknjižni jezik je za pričujoče delo skorajda nujna, roman s tovrstno vsebino ter dinamiko in načinom pripovedovanja bi si namreč težko predstavljali brati v knjižni slovenščini, deloval bi umetno, nenaravno, prisiljeno. Besedilo je organsko, surovo, ne trudi se biti prijetno ali všečno, s čimer popolnoma sovpada z vsebino. Navsezadnje je uporaba žmohtnega jezika Terezin zaščitni znak, saj je enak prijem uporabila že pri pisanju spletnega bloga, kolumnah in kasneje pri obeh knjižnih izdajah. Če se nam zdi, da je kot pripovedovalka neprizadeta, mestoma celo brezčutna in arogantna, pa ves čas hrepeni po očetovem objemu. Bi se zadeve odvile drugače, če bi ga dobila?

Odlomek iz knjige

Stara sem bla 24 in pobral me je na meji z Italijo. Spet sva se vozila v tisti mučni tišini. Po dveh letih Portugalske sem gledala opustošeno Slovenijo, slabe ceste in po poti znucane table, na katerih je za vsakim drugim ovinkom pisalo Selo. Sej nisva vedla, kaj si rečt. Dva tujca. Sam da je tokrat on bolj buljil v svoje čevlje, na katerih ni pisalo Pearl Jam. Kr naenkrat je prekinil tišino: »Sej veš, da morš na sodišče, ne?« Gledala sem krave na pašnikih in razmišljala o svojem svetu. Da je moj svet čist drugje. Ne več kle. Mejte me radi, mejte me radi.

(str. 38)

Glej tudi

Beletrina v živo: Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila

Ključne besede: MARGINALNE SKUPINE, DROGE, ODVISNOSTI, ALKOHOL, ZDRAVLJENJE, PANDEMIJA, PORTUGALSKA, ITALIJA, LJUBLJANA, SLENG

Prispeval/-a: Nina Ambrož, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 17.7.2023 10:59:52
Zadnja sprememba: 17.7.2023 11:07:22
Število ogledov: 411