| Žanr | avtobiografski roman, družbeni roman, spomini |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Hlebce, 2015 |
| Založba | Zala |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Ključne besede | Požari |
Spomladi 1978 začnejo prebivalce vasice Finsland na Norveškem vznemirjati požigi osamljenih skednjev in gospodarskih poslopij. Ljudje so sprva mnenja, da so požari naključni. Da je nekdo odvrgel gorečo cigareto in da v tako suhem vremenu hitro pride do požara. Stvar postane resna, ko sredi noči zagori hiša starejšega para.
Na nedeljo, 4. junija prebivalci sklenejo, da je potrebno ujeti požigalca. Na isto nedeljo v farni cerkvi krstijo dečka z imenom Gaute Heivoll. V knjigo tako vzporedno spremljamo dve zgodbi – požigalčevo in pisateljevo.
Ljudje ponoči bedijo s puškami v rokah in čakajo v zasedi požigalca. Policija preverja vse avtomobile, vendar požigalec se jim izmuzne in zagori še več poslopij. To da vedeti, da mora biti požigalec nekdo iz njihovih vrst, nekdo, ki dobro pozna domače okolje.
Objavljeno: 01.02.2015 20:55:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:25:15
V tistem je na njivi opazila moškega. Takoj ga je prepoznala, zdrznila se je le, ker se ji je zazdel tako postaran. Ingemann je sam prihajal po travniku. Po tej bljižnjici med hišama so jo le redko ubirali. Sonce se mu je svetilo v hrbet in metalo dolgo, tanko senco, gotovo štirikrat daljšo od njega. Kot da v desetih letih ne bi ničesar opazila. Deset let je minilo in Ingemann je le v nekaj dneh dopolnil več kot sedemdeset let. Mogoče je bila za to kriva hoja ali hrbet ali upognjen vrat, mogoče opletajoče roke. Prihajal je starec.
