Dragan Radulović
Auschwitz Café : distopija
Ljubljana, Forum slovanskih kultur, 2020
Št. strani: 427
Prevedel: Branko Gradišnik
Spremna beseda: Branko Gradišnik
Zbirka:
Sto slovanskih romanov
Žanr:
družbenokritični roman,
znanstvenofantastični roman
Narodnost: črnogorska književnost
Ljudje brez omejitev spreminjajo svet v prizorišče zločina. (str. 13)
Prvi in zaenkrat edini roman črnogorskega pisatelja je impresivna mešanica akcijskega trilerja, znanstvene fantastike, družbeno kritične distopije in preciznih psiholoških študij. Slednje so pogosto izrečene kar skozi gobec pitbula Žeruha, upokojenega borca iz aren pasjih bojev. Ta iz svoje distancirane perspektive opazuje in se čudi blodnjaku človeškega čutenja in mišljenja. Osnovna zgodba je večni spopad med silami zla in tistimi, ki se bore za rešitev človeštva. Rdeča nit dogajanja se razkriva postopoma in nas pusti dolgo časa tavati med posameznimi skrivnostnimi dogodki, vsi pa že namigujejo na zloveščo resnico, ki se v vsej srhljivosti razkrije v zadnjih poglavjih. Povedati kaj več o akcijskem delu vsebine bi bralca prikrajšalo za napeti bralni užitek. Pisatelj, po izobrazbi profesor filozofije, z dobrim poznavanjem domačega in mednarodnega družbenega življenja, je večino dogajanja postavil v nedoločeno prihodnost črnogorskega polisa Budva. Groteska, ki se odvija pod taktirko Delniške družbe za produkcijo in distribucijo agonije Morišče in skorumpiranega lokalnega diktatorja je ostra kritika tamkajšnjih in svetovnih razmer. Edino upanje ostajajo redki posamezniki, uporniki, ki se ne podrejajo dirigiranim normam in so pod zlaganimi frazami skrbi za skupno dobro sposobni videti resnico. Kot je žal resničen žalosten incident iz Štrpcev, poboj Bošnjakov s strani srbske paravojaške enote Maščevalci, ki ga je Radulovič vpletel v zgodbo kot prelomen dogodek v življenju enega od glavnih likov. Seamus je pri zločinu zgolj nema priča, pozneje pa čuti vso težo spoznanja, da ga je njegov molk naredil za sodelavca pri ubojih. S tem postavlja ogledalo tudi vsakemu izmed nas z vprašanjem ali se še čutimo odgovorne za dogajanje v skupnosti ali pa ob preračunljivem uničevanja človeških življenj raje vztrajamo v svojem udobju. Besede, ki jih dedek zapusti svojemu melanholičnemu vnuku so: »Če te bodo lepega dne peljali skozi vhod taborišča, ne obtožuj drugih – ker boš kriv sam.« Auschwitz Café je prvi roman, ki je bil v zbirki Sto slovanskih romanov preveden iz črnogorščine.
Odlomek iz knjige»Do neke mere, pomnim, da sem takrat pomislil; do neke mere je vse mogoče in dovoljeno, nikogar ni, ki bi nasprotoval, že od zdavnaj ni več omejitev, človek je preprosto izgubljen v svetu popolne svobode, in potem, nenadoma, se ta svet razpoči na delce, atome, iz katerih je narejen in med katerimi so vse vezi potrgane, tako da plavajo v toku, osamljeni, z nostalgičnimi spomini na urejeni svet, ki so ga za vedno izgubili. Nekaj žalostnega je pri ljudeh, ki so vajeni, da jih brez ugovora ubogajo. Že zdavnaj so nehali spoštovati drugega, zanje on nima nobene vrednosti, a ne razumejo, da s tem postopoma izguljajo človečnost in na koncu – konec pa pride povsem zanesljivo – postanejo zapredki oropani vsakega smisla, ne čutijo življenja, ne teče jim kri po žilah, ne spominjaj se preteklosti, nimaj spominov – nekdanji ljudje, strti in padli. »
(str. 233)
Ključne besede:
TOTALITARIZEM,
SADIZEM,
KORUPCIJA,
KORPORACIJA,
BIOLOŠKO OROŽJE,
VIROLOGIJA,
SODNA MEDICINA,
TAJNE ORGANIZACIJE,
KIBERNETIKA
Prispeval/-a:
Jana Maja Valentinčič,
Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 9.2.2023 18:49:28
Zadnja sprememba: 9.2.2023 18:49:28
Število ogledov: 362