Aleluja

Kratke zgodbe flamske avtorice Annelies Verbeke merijo v mehke točke eksistenčnih nelagodij in zazibljejo tla pod nogami. Odpirajo okna neprijetnemu, segajo preko banalnosti in opominjajo na skeleče rane, ki jih ljudje krpamo z vsakdanjikom, a se vendarle zavedamo, da je naša koža tanka in lahko kadarkoli (ponovno) zakrvavimo. Zbirka skrbno zbranih petnajstih zgodb se odpre s kričečim dojenčkom in kot izvemo, gre za jok strašljivo lucidnega otroka, ki se zaveda svoje vrženosti v svet in prihajajočega trpljenja, ki ga čaka tako kot vse njegove bližnje. Naslednji protagonist je mladostnik, ki je za svojo napako pristal v zaporu, a njegovo priznanje zločina ni bilo popolno, kazen pa zato tudi ne in hlepenje po odrešitvi od bolečine resničnega greha, bi po njegovem lahko utišal le očetov pas. Občutek nedomačega sveta pronica tudi iz zgodb priseljencev ter ljudi, ki prehajajo med resničnostjo in fantazmami, še najbolj pa se razraste med tistimi, ki se sklenejo vrniti k izvorni zlitosti z naravo, kot je par glasbenikov, ki se gol poda v afriško divjino. Ne gre za to, da bi avtorica z zgodbami želela šokirati, pravzaprav postopa ravno obratno in zaradi njene izredno spretne uporabe različnih kvalitet te pripovedne zvrsti dosega domet, ki bi se pompoznejšim prijemom izmikal. Namesto tega nas spontano vpelje v zanimive življenjske situacije, s komunikativnim jezikom in živimi dialogi pa spretno izriše doživetja, ki na nas začnejo delovati skupaj z branjem med njenimi vrsticami. In na srečo tudi ne gre za to, da bi nas vrgla v svet, ki je popolnoma izpraznjen miline, humorja in topline, ampak nam ga kot posamezne pomežike pusti posejane naokoli, še največ v čudoviti zgodbi Emeritus, ki jo je posvetila očetu. Annelies Verbeke je letos pri pisateljsko rosnih šestinštiridesetih prejela tudi flamsko nagrado ultima, ki jo podelujejo za celoten opus, v slovenščini pa smo jo lahko spoznali že s prvencem, romanom Spi!, prevedenim leta 2006.