Smrt v Benetkah

Ljubljana, Delo, 2004

Št. strani: 92

Herbert Grün: Herbert Grün

Zbirka: Delova knjižnica: Vrhunci stoletja
Žanr: novela

Narodnost: nemška književnost

Umetniško izgorevanje

Priznan pisatelj v petdesetihih letih, Gustav von Aschenbach, se zvesto udinja služenju umetnosti in lepoti, a z mislijo na prihajajoče poletje, si za “donosno in plodno” pisateljsko malho občutij in izkušenj, ki bi oplemenitile njegovo prihodnje delo, najprej nameni oddiha in sprostitve. Znajde se v Benetkah, kjer pa mu duha začne zaposlovati pogled na enkratno lepoto poljskega dečka Tadzia. Obvladana drža von Aschenbaha se začenja krhati, veter, ki piha čez Benetke pa s seboj prinaša duh razkroja in črnih slutenj. Novela Thomas Manna, ki je bila objavljena leta 1912, je bila navdihnjena z avtorjevimi biografskimi izkušnjami, premišljevanji o bistvu in vlogi umetnosti ter umetniškimi vzori (Goethe, Mahler). Do izdaje Smrti v Benetkah je Mann napisal nekaj izmed svojih največjih del (roman Buddenbrookovi, novelo Tonio Kröger) in že veljal za pomembnega nemškega pisatelja, čeprav so bila njegova dela tudi vir polemik in moralnega zgražanja. Umetniška dilema, pred katero postavi von Aschenbacha, boj med dionizičnim in apoliničnim principom, zaseda osrednji problem, ki se pojavlja tudi v Mannovi drugi prozi in za oba bi lahko veljalo, kot zapiše za svojega junaka, namreč da je “zlitje službeno trezne vestnosti in temnejših, ognjevitejših nagonov rodilo umetnika, in sicer prav tega določenega umetnika.” (str. 12). Za Manna, ki je z vso vestnostjo in tudi pokoro vzdrževal zaupanja vredno javno držo umetnika intelektualca, bi lahko rekli, da je izbral apoliničnost v zunanjem (javnem in zasebnem) življenju in dionizičnost znotraj umetniško obdelanega sveta literature. Kam je zaplet pripeljal von Aschenbacha, ter mnoge druge nianse, ki se skrivajo pod mojstrsko karakterizacijo likov, pa pokaže prevzemajoča novela, ki je z režiserjem Luchinom Viscontijem leta 1971 dobila tudi filmsko upodobitev.

Odlomek iz knjige

Če hočeš čez noč dospeti do nečesa, kar bi bilo brez primere, kar je pravljično odmaknjeno, kam bi pač šel? Pa saj je bilo na dlani. Kaj je hotel tu? Zašel je bil. Tja je hotel potovati. Nič se ni obotavljal z odpovedjo, samo da odide s tega zgrešenega prebivališča. Poldrugi teden po prihodu na otok je v soparnem jutru njega in njegovo prtljago odnesel hiter motorni čoln nazaj proti vojni luki, in tam je stopil na kopno le toliko, da bi takoj spet čez leseno brv zavil na vlažni krov ladje, ki je bila pripravljena za odhod v Benetke.

Nagrajena knjiga:

Nobelova nagrada za književnost (Nobel Prize for Literature) 1929

Glej tudi

Wikipedija

Ključne besede: UMETNIKI, PISATELJI, NEMŠKA UMETNOST, POTOVANJA, MLADOST, LEPOTA, BOLEZNI, STRASTI

Prispeval/-a: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 8.11.2022 9:13:11
Zadnja sprememba: 8.11.2022 10:08:56
Število ogledov: 451