Dobre knjige
4733 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Titov sin E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Andraž Rožman

Titov sin

Novo mesto, Goga, 2022

Št. strani: 276


Spremna beseda: Igor Okorn


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: družbenokritični roman, psihološki roman

Narodnost: slovenska književnost

"Kdo določa, kaj je sprejemljivo in kaj ne?" str. 67

Pisatelj, tudi dolgoletni novinar, pravi, da ga zanimajo predvsem zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. V njegovem drugem romanu je to Frenk, brezdomec z dolgoletnimi psihiatričnimi izkušnjami. Njegovo prijateljevanje s Klemnom, novinarjem, oglaševalcem in pisateljem je samo na videz trk dveh povsem različnih svetov. Skozi razvoj dogodkov se izkaže, da oba v sebi nosita podobne strahove, ki imajo korenine v otroškem hrepenenju po očetovskem liku, ki bi bil odraščajočima fantoma v oporo. Zaradi različnosti socialnega miljeja iz katerega izhajata, pa se življenjski poti enega in drugega zelo razlikujeta. Izobrazba in dostopnost plačljivih razgovorov s psihoanalitikom so Klemnovi privilegiji, ki so Frenku nedosegljivi. On je v psihiatričnih ustanovah naletel samo na strokovnjake, ki so predpisovali zdravila z močnimi stranskimi učinki. Tako kot Klemen odkritosrčno piše knjigo o svojem odnosu s Frenkom, so tudi Rožmanu spoznanja na podlagi osebnega terapevskega procesa poglobila pogled v dinamiko vlog, kjer žrtev postaja storilec, prijateljstvo in naklonjenost pa dobi poteze bitke za premoč. Ravno tako pisatelj iz lastnih aktivističnih izkušen opisuje ljubljansko Avtonomno cono Rog, kot prostor svobode v katerem posamezniki z družbenega obrobja lahko zaživijo v skupnosti, ki jih ne poskuša preoblikovati po merilih prilagojene večine. Branje romana nas vodi k spoznanju, da so duševne stiske še vse prepogosto odrinjene z oči javnosti v socialne in zdravstvene ustanove. Šele, ko bo vsak od nas imel dovolj poguma soočiti se z lastnim nasiljem, zavistjo, hinavščino in lažmi, bomo lahko tudi kot skupnost postali strpnejši do najbolj ranljivih posameznikov.



Odlomek iz knjige

»Zdaj sem se spomnil, da sem tudi jaz nedolgo nazaj o Frenku govoril kot o nekom, ki nima vseh koleščkov, in da sem se nekoč smejal šalam o norcih. Če še tako skušam vzpostaviti ravnovesje z drugim človekom, mi ne uspe. Lahko se izgovorim na družbo. Nekaj je na tem, a nočem biti kot noj. Težko presežem hierarhični odnos s Frenkom. Velikokrat se sprašujem, kako je z njim, je morda v krizi, je naredil kakšno neumnost … Ja, postavljam se v položaj tistega, ki skrbi za drugega. Frenka pa postavljam v vlogo oskrbovanca, v vlogo, ki je je vajen vse življenje in ne zna izstopiti iz nje. Mislim, da utrjujem njegov položaj. Sem konformist, namesto da bi mu dal le oporo pri iskanju samostojnosti. Zdi se mi, kot bi bil zdaj jaz tisti, ki s skrbjo kanalizira nasilje.«

(str. 83)

Cobiss povezava
Titov sin - Biblos


Glej tudi

link Bukla
link rtvslo
link Dnevnik


Ključne besede: PRIJATELJSTVO, ODSOTNI OČE, BREZDOMSTVO, PSIHIATRIJA, PSIHOANALIZA, PISANJE, SKVOTERJI


Prispeval/-a: Jana Maja Valentinčič, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 28.11.2022 18:53:35
Zadnja sprememba: 11.1.2023 10:47:59
Število ogledov: 256



Kritike

Novinar in pisatelj Andraž Rožman se je tudi v knjigi Titov sin (Goga, 2022) pisanja lotil angažirano. Če se je v prvencu Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (Goga, 2019) osredotočil na vprašanje begunstva in nepredvidljivega vsakdana prosilcev za azil, se v novi knjigi posveča temi duševnih stisk ter na ta način podeljuje glas marginaliziranim temam in socialno šibkejšim posameznikom z družbenega obrobja, ki so v naših vsakdanjih govoricah pogosto spregledani. Romana se je z metodološke plati Rožman ponovno lotil dialoško oziroma interpersonalno, na način protagonistov, ki ne spoznavajo le eni druge, temveč tudi sami sebe. Rožmanovo pisanje je tako neke vrste antropološka fikcija z izjemno empatično držo, kar daje romanu pomemben pridih avtentičnosti.


Tema težav v mentalnem zdravju oziroma tema »norcev« – pisatelj navidez slabšalne pojme z namerno uporabo mehča in jih na ta način istočasno terminološko destigmatizira – je v romanu zapopadena na način vprašanja o normalnosti. Kaj oziroma kdo je normalen se skozi odnos med protagonistoma Klemnom, bivšim novinarjem in piscem oglasov, ter psihiatričnim bolnikom Frenkom, razkrije kot varljivo in izmuzljivo vprašanje, preddoločeno z normami, ki so tudi same ravno takšne.


Klemnov in Frenkov odnos se razvija, s čimer se razvijata tudi sama junaka v romanu. Medtem ko Klemen hodi k psihoanalitiku, s čimer odkriva svoje bistvu in na prvi pogled ne tako jasne vezi z družinskimi skrivnostmi, Frenk želi, da Klemen o njem napiše knjigo, predvsem pa želi ugotoviti, kdo je njegov oče. Vseskozi roman se namreč pojavlja motiv odsotnega očeta, na kar v spremni besedi opozori tudi psihoanalitik dr. Igor Okorn. Vrhunec iskanja resnice o očetu nastopi v Frenkovem prepričanju, da je on pravzaprav Titov sin, kar pa je sicer napisano na način prepleta resnice znotraj literarne fikcije, kjer na koncu, seveda v kombinaciji s Frenkovimi blodnjami, ni niti jasno, ali si sorodstvo s Titom le predstavlja ali pa je Tito tudi res njegov oče. Identitetno vprašanje tako postane vprašanje o resnici znotraj romana.


Skozi roman se skratka vleče paralela med normalnosti in nenormalnostjo, ki pa ni več postavljena kot diametralno nasprotna, temveč teži k temu, da se moramo v obrnjeni perspektivi vprašati »zakaj je določena resničnost sprejeta kot resnična, določena pa ne.« Normalnost je, kot poudarja pisatelj, nora in norost je lahko normalna, kljub temu, da se normalni človek postavlja v superiorni položaj nad »norcem«, ki mora vselej »paziti, da ne bo vznemiril tistega, ki naj bi bil normalen.«


A hierarhični odnosi se ne vzpostavljajo le med normalnim in norim, temveč tudi v procesu zdravljenja, kar Klemen pravilno opazi v razmisleku o odnosu med avtoritativnim terapevtom in klientom. V tej točki se pisatelj dotakne tudi samega zdravljenja dušenih stisk oziroma spreobračanja v normalnost in to predvsem v oziru na zapiranje v psihiatrične ustanove, s čimer se dotakne perečega vprašanje institucionaliziranosti tovrstne oskrbe, kjer so ljudje zdravijo z nasiljem in prisilno medikalizacijo namesto s terapevtskim pogovorom. Istočasno Frenk že na začetku romana ironično pripomne, da je zdravljenje odvisno tudi od ekonomije, rekoč: »Evropski ali državni kravatarji objavijo razpis, nevladniki se stepejo za evre, nas, norce, begunce in reveže vseh vrst, pa rabijo, da se pospišemo na nek list papirja, da upravičijo sredstva. V zameno nekaj počnemo, včasih nas kam peljejo, tu in tam nam dajo celo kakšen evro.«


Titov sin je roman, ki ljudem z duševnimi stiskami podeljuje vidnost, predvsem pa jim vrača dostojanstvo, ki jim je še danes kljub napredku v zdravljenju psihičnih težav odvzeto. Biti slišan je, kot trdi roman, za človeka približno tako pomembno, kot da ima za jesti in piti.

Aleksandra Gačić, 30. december 2022