Pascal Quignard
Vsa jutra sveta
Ljubljana, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, 2010
Št. strani: 119
Prevod: Maša Horvat, Ajda Jazbec, Jaša Pipan
Zbirka:
Mentorjeva prevajalnica
Žanr:
zgodovinski roman,
ljubezenski roman,
družbeni roman
Narodnost: francoska književnost
Z glasbo lahko izrazimo to, česar z besedami ne moremo.
Sainte Colombe, mojster v igranju viole, po prezgodnji smrti žene na svoji posestvi živi odmaknjeno življenje. Popolnoma se posveti glasbi in meditaciji ter glasbenemu poučevanju svojih hčera Madeleine in Toinette, ves čas pa zavrača vse stike z zunanjim svetom. Nekega dne pa se na njihovem pragu pojavi mladi Marin Marais, ki ga privlači slava neprekosljivega Sainte Colomba. Srčno želi postati njegov učenec. Colombe ga sprva zavrne, potem pa ga, po posredovanju starejše hčere, ki ji je mladenič všeč, kljub vsemu sprejme pod svoje okrilje. Marais pri Colombu spoznava skrivnosti glasbene umetnosti, kmalu pa dobi in sprejme ponudbo, da bi igral za kralja na dvoru, s čimer hudo razsrdi svojega učitelja. Marais tako na posestvo Sainte Colombovih prihaja le še skrivaj: da bi poslušal in prepoznaval tehnične in kompozicijske veščine maestra, hkrati pa bi se srečeval z Madeleine, ki je medtem postala njegova ljubica. A žal jo kmalu zaradi bežne avanture s Toinette zapusti, takrat že noseča Madeleine zapade v depresijo, otroka pa izgubi.
Bivša ljubimca se na željo umirajoče Madeleine srečata šele po dolgih letih. Maraisa to srečanje zelo zaznamuje, zateče se k staremu mojstru, ki mu razodene še zadnjo, najpomembnejšo modrost: glasba govori o tem, česar človek z besedo ne more izraziti, če jo gojimo na absoluten način, nam omogoči srečanje s tistim, kar je najgloblje v človeku, s tistim, kar se je izgubilo, umrlo ali se še ni rodilo.
Po romanu Pascala Quignarda, pisatelja, filozofa in glasbenega umetnika, je bil leta 1991 posnet tudi istoimenski film, v katerem je glavno vlogo odigral Gérard Depardieu.
Odlomek iz knjigeObstal je. Pogledal je svojo soprogo, nato pa se je prvič v življenju ali vsaj na način, kot da jo prvič vidi, zazrl v svojo shujšano, rumeno in zares posušeno roko. Približal je še drugo roko. Zaznamovani sta bili s smrtjo, in to ga je osrečilo. Ta znamenja starosti so ga približevala njej ali vsaj njenemu stanju. Srce mu je razbijalo od sreče, ki jo je občutil, in njegovi prsti so trepetali.
Str. 87.
Ključne besede:
GLASBENIKI,
GLASBA,
ODNOSI,
SMRT
Prispeval/-a:
Franka Koren,
Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Objavljeno: 5.7.2022 17:17:06
Zadnja sprememba: 5.7.2022 17:17:06
Število ogledov: 1193