| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Sinjega galeba |
| Ključne besede | Alkoholizem, Dekleta, Družinski odnosi, Fantastična bitja, Fantje, Gozdovi, Maček, Očetje in hčere, Odraščanje, Prijateljstvo, Samorealizacija, V mladinskem leposlovju, Živali |
Grizolda in maček je mladinski roman Lune J. Šribar, s katerim je bila nominirana za nagrado modra ptica 2020. Gre za zgodbo o Eli in Rolandu, dveh otrocih. Ela živa sama z očetom alkoholikom, mama ji je umrla. Roland pa živi v urejeni, a čustveno hladni družini. Roland je bil Elin edini prijatelj, edina svetla točka v njenem življenju. Njegovi starši pa nad punco, ki je imela težave z izražanjem in obnašanjem, nikakor niso bili navdušeni. Edina stvar, ki je Elo poleg Rolanda držala pokonci je bilo slikanje čudnih bitij. Takrat je čas obstal in vse okoli nje je izginilo. Svet Ele in Rolanda pa se preplete s svetom čudnih bitij, ki jih je Ela risala in o njih vedela povedati vse. Prepleteta se resnično življenje in življenje, ki ga je Ela živela znotraj sebe. Ela izgubi in po čudnem naključju čez leta spet naleti na Rolanda. Čas brez Rolanda je bil za Elo tudi čas brez slikanja. Čas otopelosti in čas brez smisla, ki sta ji ga dajala Roland in slikanje. Ko spet naleti na Rolanda, spet najde sebe, spet najde smisel in spet oživijo tudi njena čudna bitja. Spet se začne življenje. Lepo, polno gozda in živali. In bleščečih salonarjev, v katerih se hodi povsod. Tudi v gozdu. Kot je Eli prišepnil Berto, ki jo je zalagal z barvami za slikanje, je ustvarjanje najmočnejša oblika upora proti raznovrstnim zatiranjem. Osupljivo, otožno in hkrati navdihujoče branje.
Objavljeno: 17.07.2022 20:52:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:54
“Veranda je zaškripala takoj, ko je stopil nanjo, ampak zdaj je bila sveže prepleskana. Med noge se mu je zapletel rejen tigrast muc, ki je priskakljal skozi na stežaj odprta vrata vile. Sklonil se je in ga pobožal. Vstopil je v prostoren, svetel prostor, prav okusno udomačen s starim, a prenovljenim pohištvom. Še največ pa so k čarobnosti prispevale stene, ki so bile vse po vrsti poslikane s čudežnimi bitji. Ni bil edini, ki jih je hodil občudovat. Navadno je bila vila polna ljudi, ki so prihajali na obisk k slavni mladi umetnici gledat, kaj počne, in sploh ni trajalo dolgo, že si je naročila za stenske poslikave morala skrbno zapisovati v beležko.” (str. 312)
