| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Družina |
| Prevod |
Mateja Gomboc |
| Ključne besede | Bojevanje, Borilne veščine, Fantje, Invalidnost, Japonska filozofija, Pogum, Samopodoba, Samuraji, V mladinskem leposlovju |
Zgodbo o dečku Shotaru, ki je hotel postati samuraj je napisala Maria Giulia Cotini. Rodila se je leta 1980 in je že od rojstva invalidna. Hoditi ne more, težave ima z rokami, vidom in sluhom. Obožuje pa borilne veščine. Pri desetih letih je postala prva invalidna deklica, ki je karate trenirala v telovadnici skupaj z običajnimi otroki. Z odliko je diplomirala iz zgodovine religij. Tako nepozabno zgodbo o odraščanju dečka Shotara, predvsem pa o teži odraščanja z invalidnostjo lahko napiše samo nekdo, ki se je s tem soočil tudi sam. Tako ona kot Shotaro sta se soočala z osamljenostjo, nesposobnostjo odnosov s sovrstniki, brezbrižnostjo in nesramnostjo nekaterih učiteljev. Obema je skupna tudi naklonjenost in predanost staršev in oba sta našla smisel življena v ukvarjanju z borilnimi veščinami. S pomočjo borilnih veščin sta pridobila samozavest in odprla se je pot do lažjega in s prijatelji obkroženega življenja. Zato je zgodba posvečena vsem tistim, ki želijo slediti svojim sanjam, in jim skuša pomagati, da bi se jim uresničile. Pri tem pa sta ključni zbranost in zaupanje v lastne sposobnosti. Shotaro bi zaradi svoje invalidnosti namreč moral postati menih, želel pa si je postati samuraj, kot njegov oče. On pa pogumno in odločno pokaže, da za dobrega bojevnika sploh ni nujno, da ima popolno telo. Strašni daimyovi vojaki namreč opustošijo vas, Shotarov oče izgine neznano kam, vse je videti izgubljeno, dokler se Shotaro s svojimi prijatelji in podporniki ne odloči stvari vzeti v svoje roke. In tako, kot je napisano v knjigi, gre res za nepozaben pustolovski roman iz ust prave bojevnice, tako v športu kot življenju.
Objavljeno: 17.06.2018 10:23:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:56
“Nekega dne, ko sem se boril z učiteljem in sem svoje bojevanje začel iz klečečega položaja, sem nenadoma skočil pokonci najprej na kolena, odbil dva udarca z mečem in zadal nasprotniku hud udarec od zgoraj navzdol, da ga je učitelj le s težavo odbil. Tleskanje lesenih mečev me je zbudilo iz popolne zbranosti. Zavedel sem se in ošinil najprej svoj meč, nato pa še vprašujoče pogledal učitelja. “Dobro, Kimura,” mi je rekel. “Končno si nekaj naredil brez tuhtanja. Nisi bil v skrbeh, kako bi se zaščitil ali kako bi napadel ali koliko je nasprotnik močnejši od tebe. Spremenil si svoje stanje zavesti: zelo težko je nadvladati drugega, toda če hočeš postati pravi samuraj, je zbranost temeljna.” Zaupanje v lastne sposobnosti se je izboljšalo, odkar sem lahko tako kot vsi samuraji nosil ob boku katano in wahizasi, ne da bi se mi kdor koli posmehoval ali mi rekel, naj se ne grem tega, saj ne bom nikoli postal pravi bojevnik. Dobro sem se počutil, saj nisem bil več mucek, temveč sem tu in tam postal celo tiger, predvsem pa sem bil jaz sam. Kripelj, ki pogumno gleda naprej in se trudi, da se nikoli ne bi predal.” (str. 192)
