Noč je zlati kivi

Ronke pravi, da “kadar tečeš, si izmišljaš zgodbe. Vsak korak je nova beseda, vsak krog je nov stavek, za vsakim ovinkom se skriva nova dogodivščina. In preden se zaveš, stečeš v drug svet.” Drug svet pa nam je na voljo tudi ob branju zgodb. Sploh takrat, ko junaki razmišljajo izven okvirjev in nam dajo vedeti, da ni samo ene resnice in da ne obstaja samo en svet. Zato pa je vesolje tako zanimivo. Ker nas, če razmišljamo o njem, potegne v svet domišljije, v svet, ki je drugačen in za katerega ne vemo čisto natančno, kakšen je. V drug svet pokukamo, vsaj malo, tudi če ne vidimo. Tako kot Ronke. Tako dejstvo pred nas postavi kar nekaj ovir, z malo domišljije pa je vse mogoče. Sploh, če nekdo verjame v nas. Tako, kot je v Ronke verjel Nouri, Ronke pa v Nourija. Vsak človek v sebi nosi svojo zgodbo. Ronke o slepoti in teku, Nouru pa o svojem dedku, ki umira za rakom. Astronomski tabor pa zgodbi združi. Tudi računalniške igre niso za vse slabe. S pomočjo računalniške igrice oboleli dedek naveže stik z Nourijem in čeprav se v živo srečata šele tik pred smrtjo, je dedek vedel o Nouriju marsikaj. Blib, blib in malo domišljije pa gre. In kot pravi Nouri, “če je domišljija nešteti čut, potem je prijateljstvo nešteti čut plus ena!” Zato veliko domišljije in prijateljstva pa življenje postane kar naenkrat en velik zlati kivi z neštetimi zvezdnimi pečkami. Lepo, a ne? Izjemno rahločutno delo in izjemen prevod.