Didier Eribon
Vrnitev v Reims
Ljubljana, Založba/*cf, 2022
Št. strani: 203
Prevod: Iztok Ilc
Žanr:
esej,
družboslovna razprava,
življenjepis / biografija,
socialnopolitični roman
Narodnost: francoska književnost
Kaj se je zgodilo z evropsko levico?
Vrnitev v Reims je zanimiva knjiga, ki jo težko uvrstimo v katero od literarnih zvrsti. Lahko bi bila knjiga spominskih esejev, avtobiografija in teoretski tekst. Napisal jo je Didier Eribon, pariški intelektualec, sociolog in filozof ter homoseksualec. To, da se je rodil v delavski družini ga je življenjsko zaznamovalo. Bister fant ni mogel spregledati težkih življenjskih zgodb svojih staršev in starih staršev, nasilja v družini. Niti ni mogel spregledati kako težko se je družina prebijala skozi vsakdan. Že v osnovni šoli je trčil ob ovire. Bilo ga je sram. Še večje ovire so se pojavile, ko je razvil svojo identiteto. Povsem verjetno je, da mu je to, da je homoseksualec, edino lahko omogočilo prehod iz enega v drug družbeni razred in rešilo njegovo socialno stisko.
Vzporedno s pripovedovanjem družinske zgodbe precizno analizira politično stanje francoske družbe zadnjih sedemdeset let. Izpostavi reprodukcijo družbenih razredov skozi izobraževalni sistem, ko se mladi, za katere sistem predpostavlja, da jim šolanje ne pripada, kar sami izločajo iz njega. Brez moraliziranja opiše kaj se je zgodilo z delavskim razredom v drugi polovici 20. stoletja, ko je, v velikem delu prestopil, k skrajni desnici. Odpovedal se je razrednemu boju in sprejel neoliberalno ideologijo. Na knjigo bi lahko pogledali kot na teoretsko podlago protestnega gibanja rumenih jopičev.
Zakaj je Eribon najprej šel iz Reimsa v Pariz in sedaj zahaja iz Pariza v Reims boste sami odkrili. Za obe poti ima tehtne razloge. Morda bi njegove poti lahko vsaj delno povezali s svojimi potmi skozi življenje. Poglobljeno in hkrati privlačno napisan tekst. Kot bi bili dve knjigi prepleteni v eno. Knjiga, ki nas bo spremljala.
Odlomek iz knjigeUpoštevati determinizme še ne pomeni, da trdimo, da se nič ne more spremeniti. Marveč da bodo učinki heretične dejavnosti, ki postavlja pod vprašaj ortodoksijo in njeno repeticijo, lahko le omejeni in relativni: absolutna subverzija ne obstaja nič bolj kot emancipacija; v danem trenutku nekaj subvertiramo, malo se prestavimo, kaj porinemo vstran, stopimo drugam. V foucaultevski terminologiji: ne smemo sanjati o neki nemogoči osvoboditvi, prestopimo lahko največ nekaj meja, ki jih je postavila zgodovina in ki oklepajo naša življenja. (str. 172)
Zame je bila tako ključna Sartrova poved v njegovi knjigi o Genetu: Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas. Hitro je postala načelo moje eksistence. Načelo askeze: delo jaza na sebi.
(str. 173)
Ključne besede:
DRUŽBENI PROCESI,
AVTOBIOGRAFIJA,
ŠOLSTVO,
SPOMINI,
DRUŽINA,
DELAVSKI RAZRED
Prispeval/-a:
Tatjana Mavrič,
Knjižnica Medvode
Objavljeno: 29.6.2022 20:25:59
Zadnja sprememba: 29.6.2022 20:25:59
Število ogledov: 145