Hiša ob jezeru

Izola, Meander, 2021

Št. strani: 246

Žanr: družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski), spomini

Narodnost: angleška književnost

In stvari – priložnosti – ne smeš metati stran. Sploh pa ne, ko ti vsaka celica v tvojem telesu govori, da jih želiš izkoristiti. Naj ti strah ne vzame možnosti za srečo (Carey 2021, str. 13).

Ali ste se že kdaj zapletli v misli, kako bi bilo lahko vaše življenje drugačno, če bi sprejeli drugačne odločitve? Max Albrecht, ki je vedno pogumno odrival vsakršno vsiljevanje misli, ki bi ga odpeljale nazaj v čas, ki bi ga moral pozabiti, se sooča z bolečino obžalovanja – kesa se namreč, da ni sledil instinktom, posledično pa zapravil priložnosti. In ko se je že zdelo, da je za vedno odkorakal stran od svoje preteklosti, je v svojem štiriindevetdesetem letu pred vnukinjo Anno razgrnil star in zbledel notranji načrt čudovite hiše ob jezeru, s tem pa začel razkrivati skrivnosti tistega »drugega življenja« v Vzhodni Nemčiji, ki ga je zaklenil v mrakobe podzavesti. Anna si je od zmeraj prizadevala priti do ključa dedkove preteklosti, ni pa vedela, kako se spopasti z logiko njegove zahteve – zahteval je namreč, da v njegovem nekdanjem nemškem domu, ki ga je zapustil pred sedemdesetimi leti, poišče nekaj, kar zanj simbolizira zlomljene sanje, ki jih je odrival iz svojega spomina. Leta brezupnega brskanja po sledovih družinske preteklosti v trenutku zbledijo, ko se Anna do potankosti vživi v usodo stare, nekdaj pravljične palače obdane s šepetajočimi gozdovi in spokojnostjo jezera – dedek jo je poslal nazaj tja, kjer se je zanj vse začelo, da oživi pretekla čustva in pozabljene duhove te dežele. V tem popotovanju, ki se začne v italijanski kavarni v San Franciscu, se popeljemo med »ruševine« nekdaj uglednega nemškega doma in v svet pariških kurtizan, obenem pa neprestano sledimo Anni, ki poskuša skrivnostni družinski preteklosti dodeliti prihodnost in povrniti dostojanstvo družinskemu imenu.

Odlomek iz knjige

Ko ga je zagledala, jo je obšel močan občutek, da bo še vse v redu - prevzela jo je ljubezen - in počutila se je paralizirano. Toliko dokazov o nesrečnih časih je bilo povezano s to stavbo. Po stenah je bil cel kup lukenj od strelnega orožja, in nekatere so bile resnično velike. Anna se je prepričevala, da se jih bo dalo popraviti. A ni se mogla znebiti občutka, da gleda enega od nagrobnih spomenikov svojih prednikov, ki žalostno razpada /.../

(Carey, 2021, str. 95).

Ključne besede: SKRIVNOSTI, ODNOSI MED SPOLOMA, DEMIMONDKE, KURTIZANE, BELLE EPOQUE, VZHODNA NEMČIJA, DRUGA SVETOVNA VOJNA, DRUŽINSKE SKRIVNOSTI

Prispeval/-a: Daša Medvešček, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 27.7.2022 17:01:12
Zadnja sprememba: 28.7.2022 7:06:11
Število ogledov: 1535