| Žanr | psihološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
| Ključne besede | Ločitev, Očetje in hčere, Smrt |
Roman je drzno in jezikovno virtuozno soočenje hčere z odsotnostjo očeta. Avtorica ubeseduje to, kar si iskreno upajo in znajo le redki: praznino, nič, molk, odsotnost, tišino, odmaknjenost, hrepenenje po stiku, sobivanju, soočenju, skupnemu doživljanju drobnih trenutkov vsakdana, prisotnosti. Delo je umetniški krik bolečine ob odpiranju duševnih ran nekega praznega razmerja v vseh svojih odtenkih. Preko drobcev doživljanja očeta v otroštvu se otroška otožnost sčasoma razrase v strah, občutek praznine, grdote, socialne nespretnosti, razkoreninjenosti, nepripadnosti, krivde … vsi ti občutki se iz strani v stran povezujejo v vse bolj gosto jedko snov zamolčanega in zamujenega. Šele besede delujejo kot razredčilo in s tem zdravilo pred to zadušljivo odsotnostjo. Odsotnostjo, ki z dejansko očetovo smrtjo dobi (do)končno potrditev in se izpod bolečega ostrega vprašaja premakne v znosno samoumevno piko.
Objavljeno: 27.12.2014 20:40:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:46
Vsa ta leta si prihajal domov in govoril, naj potrpimo, naj te počakamo, da bo, saj bo, kmalu napočil tisti dan, ko se boš vrnil. In potem smo te čakali. Vsak tvoj obisk je bil obisk kralja, ki pride na ogled dvorca, ko pride v inšpekcijo. Pripravljali smo ti malodane špalir, kazali prste in nohte, obračali dlani in ti zatrjevali, da smo čisti, da smo očedili naše misli, naša srca, naše besede. Zatrjevali smo ti s tišino in z nasmehi, da ne bo očitkov, da ne bo pogrevanj bolečine, da ne bo pogrešanj, da bomo vsi začeli znova. Prepričevali smo te, da smo si vbrizgali magične injekcije seruma pozabe. In potem bomo srečni do konca življenja.
