Lov na malčke in druge zgodbe

Taeko Kōno (1926–2015) velja za eno najpomembnejših in najbolj samosvojih japonskih pisateljic 20. stoletja. Čeprav se je na literarni sceni uveljavila razmeroma pozno, je za svoja prozna dela prejela vse ključne japonske literarne nagrade. Njena najbolj prepoznavna besedila so nastala v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Širšemu krogu bralstva je znana predvsem po kratki prozi, ki je močno razburila takratne družbene normativne predstave o ženskosti in materinstvu.

Ženske so na splošno središču avtoričinega pisanja – najpogosteje so to poročene ženske srednjega sloja, ki iščejo in prevprašujejo svojo identiteto ter zavračajo tradicionalno družbeno vlogo »idealne« žen(sk)e ali matere. Zaznamujeta jih ranljivost in odtujenost, njihova stiska in notranji nemir pa se pogosto izražata kot telesna šibkost ali bolezen. Na protagonist(k)e močno vpliva tudi okolje, zato pogosto potujejo ali se selijo. V prozi Taeko Kōno ni spektakularnih dogodkov ali velikih zunanjih zapletov, saj je težišče pripovedi v notranjem svetu posameznic (in posameznikov). Pisanje zaznamuje natančno raziskovanje želja, travm, obsesij in potlačenih fantazij. Avtorica v svojih besedilih brez moraliziranja in obsojanja likov raziskuje mejo med užitkom in bolečino ter razgalja različne tabuje, pogosto povezane s seksualnostjo. Njen slog je zadržan, hladen in natančen, kar ustvarja napetost ter v bralcu vzbuja občutek nelagodja. Konci zgodb ne ponujajo pomirjujočih ali enoznačnih odgovorov, temveč spodbujajo k refleksiji o tem, kako krhke in porozne so v resnici meje tistega, kar družba dojema kot »normalno«. Zbirka je prvo delo Taeko Kōno, ki je prevedeno v slovenščino, v spremni besedi Nagise Moritoki Škof pa boste izvedeli nekaj več o avtorici, recepciji njenih del in japonski družbi.