Balkanski sindrom

Stanislav Stratiev (1941–2000) je bolgarski pisatelj, dramatik, satirik in filmski scenarist, rojen v Sofiji. Po študiju bolgarskega jezika in književnosti je delal kot novinar in dramaturg Sofijskega satiričnega gledališča. Bil je eden bolgarskih avtorjev, ki so zgradili kulturo smeha v bolgarski literaturi, ki nam je kot obrambni refleks ljudske psihologije pomagala preživeti v različnih obdobjih našega nelahkega obstoja (Ljudmil Dimitrov v spremni besedi, str. 136).

Zbirka združuje kratke zgodbe, nastale v različnih obdobjih. Zato je tudi vsebinsko in oblikovno pestra: združuje otroške spomine, sanje, pripovedi o posebnih ljubeznih, življenju v manjših krajih, družbeno kritiko … raznoliki in posebni so tudi pripovedovalci (dojenček, starec …). Zgodbe so daljše pripovedi ali le stran ali dve obsegajoča besedila. V nekaterih zgodbah se izmenjujejo dialogi in daljše povedi, druge so niz krajših stavkov, ki se mestoma približujejo območju poezije, ob nekaterih zgodbah dobimo občutek, da smo gledalci gledališkega skeča. Vsem besedilom pa je skupen humor, samoironija, lucidnost in kanček poetičnosti.

To je knjiga za različne bralne okuse – blizu utegne biti bralcem, ki so jim všeč literarno obogateni utrinki iz otroštva in spomini, ki delujejo precej linearno, realistično in avtobiografsko; tistim, ki pričakujejo pisateljska poigravanja z nadčutnim, sanjami, posebnim dojemanjem resničnosti, časa in prostora, ubesedenimi na različne načine, in tudi tistim, ki cenijo pravo mero obojega, uokvirjeno v humor in samoironijo ali politično satiro. Z literarnimi osebami bomo lahko podoživljali najzgodnejše otroške spomine, se po dolgem časovnem obdobju vračali v nekoč ljube kraje, zaman brskali po žepih, da bi našli lastno mnenje ali pa med jezdenjem petelina na nebu srečali mojstra soseda, ki polaga strešnike na oblake. In še marsikaj!

Poseben prepoznaven pečat daje zbirki tudi avtorjeva narodna identiteta. Bolgare in Bolgarijo avtor ubeseduje s posebno mešanico simpatije, ironije, humorja in kritičnosti (podobno kot npr. Gospodinov, pri katerem pa je nekoliko glasnejša nota nostalgije), skoraj vedno mimo glavne zgodbe v pripoved udrejo bizarni utrinki bolgarskega vsakdana (npr. roparja v zgodbi Življenje na nebu, “zanesljivo” varstvo sestre, privezane ob drevo ali človek, ki v eni osebi pokriva vse pomembne javne funkcije kraja in prenos številnih življenjskih vlog v zasebno sfero …). Večkrat je humor le odlično sredstvo za razkrivanje nekaterih absurdnosti delovanja družbe.

Balkanski sindrom je na več mestih tudi hudo zabavna in tragikomična knjiga – vsekakor zelo zanimivo in prijetno branje.

V spremni besedi Ljudmil Dimitrov avtorja še bolj približa slovenskim bralcem z izčrpnim pregledom Stratievega opusa in prepoznavnih značilnosti njegove poetike, umestitvijo avtorja v literarno zgodovino bolgarske literature in primerjavo s slovensko književnostjo, pri čemer Stratieva vzporeja s Partljičem.

Balkanski sindrom je do danes edino delo Stanislava Stratieva, prevedeno v slovenščino.