| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Hiša knjig, HKZ |
| Prevod |
Branka Šnek Oset |
| Ključne besede | 21. stoletje, Bližina, Hrepenenje, Ljubezen, Odnosi, Odvetniki, Pisateljice, Prijateljstvo, Skupnost |
Tokrat se zgodbe o ljubezni, prijateljstvu, osamljenosti, krivdi in minljivosti prepletajo v majhnem mestu Crosby v Mainu. Odvetnik Bob Burgess prevzame primer moškega, obtoženega umora matere, pri tem pa se zbliža s pisateljico Lucy Barton. V njeno življenje znova vstopi tudi Olive Kitteridge, ki z Lucy sklene posebno prijateljstvo. Ob pogovorih o ljudeh, ki sta jih poznali, se razkrivajo njihova »nezabeležena življenja« – zgodbe o skrivnostih, bolečini, izgubah in tihih radostih.
Strout v romanu Vse mi povej znova poveže svoje priljubljene like in njihove svetove. Roman je peti del pripovedi o Lucy Barton (serija Amgash), vendar ga je mogoče brati tudi kot samostojno zgodbo. V ospredju niso veliki dogodki, temveč drobni trenutki in odnosi, skozi katere se razkrivajo zapletenost človeške narave, minljivost in moč sočutja. Avtorica v svojem značilnem slogu raziskuje zapletenost človeških odnosov in našo potrebo po tem, da bi bili videni, razumljeni in povezani z drugimi.
Elizabeth Strout (1956) je ameriška pisateljica, znana po subtilnih in psihološko poglobljenih romanih o družinskih odnosih, osamljenosti, spominu in zapletenosti človeškega življenja. Za roman Olive Kitteridge je leta 2009 prejela Pulitzerjevo nagrado za književnost. V seriji knjig z Lucy Barton so naslednje knjige: Moje ime je Lucy Barton, Vse je mogoče, Oh, William!, Lucy by the Sea (trenutno še ni prevedena) in Vse mi povej.
Objavljeno: 03.09.2026 18:01:51
Zadnja sprememba: 03.09.2026 18:01:51
Olive Kitteridge je razmišljala o vseh nezabeleženih življenjih okoli sebe. Lucy Barton je uporabila ta izraz, ko sta se spoznali in je slišala Olivino zgodbo o materi: nezabeležena življenja. Tako je rekla. Olive je razmišljala o tem. Povsod na svetu so ljudje živeli svoja nezabeležena življenja, in to jo je zdaj zadelo. Spet je k sebi povabila Lucy.
“Naprej!” je Olive Kitteridge zaklicala, ko je potrkalo po vratih. Vrata so se odprla in vstopila je Lucy. ” Pozdravljeni, Olive,” je rekla. Bila je bolj sproščena kot ob prvem obisku pred meseci, to je Olive videla. Lucy si je slekla plašč in ga vrgla na majhen kavč, potem pa sedla. “Kako se imate?”
Olive je zamahnila. “Koga briga. No, kot sem rekla že po telefonu, imam za vas še eno zgodbo.” Olive je zabingljala z nogo in se naslonila nazaj.
(str. 82)
